Če je okolica nevarna, naj vam otrok tudi pri prvih samostojnih korakih vedno da roko. (Photoxpress)
Ta članek je nadaljevanje članka: 
Ko se dojenček približuje enemu letu
Tatjana si je v službi uredila štiriurno delo do Nušinega tretjega leta zaradi tega, da bo lahko več z Nušo. Nuša je bila deležna veliko ljubezni od staršev in od starih staršev, ampak prav zato, ker so jo imeli radi, so ji tudi postavili me
Otrokovi prvi samostojni koraki
Ko je bila Nuša stara dobro leto je shodila. Tako kot vsi otroci je rada hodila. Ko je bila njena hoja že bolj stabilna, je bila zelo zadovoljna če so bili zunaj in je lahko hodila sama, ne da bi jo kdo držal za roko. Zato sta se Tatjana in Primož odločila, da so hodili na takšne sprehode, kjer ni bilo prometa, kolesarjev, da je lahko hodila sama, ne da bi jo starša držala za roko. Na domačem vrtu so poskrbeli, da je bilo varno zanjo in se je lahko tudi odmaknila od tistega, ki jo je pazil. Na cesti je poskušala izmakniti roko, vendar ji tega ni nihče dovolil. Čez čas je brez problemov dala roko in niti ni več poskušala, da bi sama hodila. Pogosto so hodili na igrala. Tam se je Nuša gugala, se vozila po toboganu ob pomoči staršev, postopno je začela tudi plezati na plezalih. Kjer je bila razdalja primerna, da je Nuša lahko hodila do tja, tja so se tudi pogosto odpravili. Tak sprehod je bil do kokoši, ki jih je rada opazovala. Ob koncu tedna so se odpravili v naravo. Nuša je bila vse bolj spretna pri hoji po neravnih tleh. Odpravili so se v bližino kmetijo, kjer je opazovala domače živali. Pri vseh teh aktivnostih sta jo starša spodbujala k hoji. Tako, kot vsi otroci njene starosti je Nuša rada hodila. Ko je bila utrujena, se je rada stisnila v naročju, potem pa je zopet hodila.
Čas je tudi za samostojno hranjenje
V tem obdobju je Nuša tudi sama jedla. Včasih so ji pomagali pri hranjenju, vendar je bila že dovolj spretna, da je goste obroke lahko v celoti pojedla. Ko je Nuša samostojno sedela, so jo posedli v njen stolček. Imela je svojo žličko. V začetku je bil večji del hrane kje drugje, samo v njenih ustih ne. Kmalu je spoznala, da lahko s svojo žličko prinese hrano v usta. Tatjana jo je tudi še hranila, tako sta v Nušina usta nesli eno žličko hrane Nuša, eno Tatjana.
To obdobje je tudi čas, ko bo otrok počasi sam poprijel za žlico pri jedi (Photoxpress)
Poskušala je tudi piti iz lončka. Uporabljali sta običajen lonček brez nastavka. Držali sta ga obe hkrati, kasneje pa ga je držala Nuša sama. Včasih se je Nuša polila, včasih pa je bila pri pitju uspeš
Čas za najljubšo igračo
Nuša se je tudi rada igrala. Pri igri se je najbolj razveselila Primoža. To pa zato, ker je bil zaradi službe manj prisoten. Rada se je igrala z raznimi lončki, sestavljankami, krogi, ki jih je zlagala na palico, igračami, ki jih je porivala pred seboj ali jih je vlekla za sabo, avtomobili, žogami. Zelo rada se je vozila s poganjalcem na štiri kolesa, se gugala na gugalnem konjičku.
Njena priljubljena igra je bil njen dojenček. To je bil nekoliko manjši dojenček. Ko je bila Nuša stara približno 8 mesecev, so bili v trgovini skupaj z njeno teto. Nuša se je zagledala v dojenčka, ki ga je bila zelo vesela, ga ogovarjala. Zaradi Nušinega veselja ob pogledu na dojenčka, ji ga je teta kupila. Ta dojenček je dobil ime Špela. Nušo je Špela spremljala pri igri, pri spanju, na sprehodu. Postala je njena najljubša igrača. Pogosto se je z njo igrala, jo polagala na kavč, jo pokrivala s krpicami, ki jih je imela za igro. Imela je tudi manjše posodice, s katerimi se je igrala. Špelo je tudi nahranila. Posebej pomembna je bila pri spanju. Špela je spremljala Nušo pri spanju od dneva, ko jo je dobila.
Otrok je sedaj še posebej zvedav
Nuša je bila tudi zvedavo dekletce. Rada je opazovala živali, ki jih je srečala, pa če je bil to konj ali mravlja na vrtu. Poskušala je odtrgati tudi rožo na travniku. Seveda je pomagala tudi babici pri vrtnarjenju, tudi tako, da bi trgala rože, ki so bile za okras. Babica ji je povedala, da lahko kakšno odtrga, druge pa naj le pogleda in jih pusti, da rastejo dalje. Na prostem se je rada igrala v peskovniku, ki so ga zanjo naredili na dvorišču, rada se je tudi žogala.
Ko otrok shodi, se mu odpre povsem nov svet samostojnosti (Photoxpress)
S prvimi koraki pridejo tudi določene nevarnosti
Zanimalo jo je tudi vse tisto, kar bi bilo bolje, da je ne bi zanimalo. To so bile vtičnice, zato so jih zaščitili. Tudi v kuhinji bi se igrala s kuhinjsko posodo, pa ji niti mamica niti babica tega nista dovolili. Potem je to opustila. Bila ji je zanimiva zemlja v cvetličnih lončkih, pa so večino odstranili ali postavili višje. Na tleh je ostal le večji cvetlični lonec in mamica ji je tolikokrat prepovedala igro, da jo je opustila. Tudi daljinski upravljalec za televizijo ji je bil všeč, pa so ga pričeli odlagati na višjo polico. Tudi knjige za odrasle so odstranili iz njenega dosega. Zanimiv je bil koš za odpadke, pa so ji povedali, da vanj lahko odpadke le odlaga, ne sme pa jih jemati ven. Potem pa so morali biti pozorni, da ni šlo v smeti tudi kaj takšnega, kar mednje ne sodi.
Najboljši sta še vedno pohvala in vzpodbuda
Pri Nušini vzgoji so uporabljali pohvalo, vzpodbudo, poudarjali so vse tisto, kar je bilo dobro, istočasno pa so ji tudi postavili meje.
Tako je Nuša spoznala, da vse, kar ji je zanimivo, niso njene igrače. Včasih je tudi protestirala, ampak domači so njene proteste vzeli kot nekaj normalnega in ker to ni nič pomagalo, se je igrala s svojimi igračami. Veliko časa pa so preživeli na prostem, še posebej ob lepih pomladnih in poletnih dnevih.
Avtorica: Zinka Ručigaj, avtorica knjige o vzgoji Otroško srce je zaklad
