Kakšen način izbrati, da bo vaš otrok zrasel v samozavestnega in srečnega človeka? (photoXpress)
Katera vrsta vzgoje je prava?
Tatjana in Primož sta se razveselila, kajti njuna srčna želja se je uresničila. Tatjana je noseča. Zdaj sta prednostno zbirala informacije o nosečnosti. O poteku nosečnosti, o razvoju otroka, o znakih, ki jih žena opazi. Vzgoja otrok je bila sedaj manj v ospredju, ampak v času nosečnosti sta se informirala tudi o tem.
Tatjana in Primož sta se pri prijateljih in na internetu pozanimala o načinu vzgoje otrok in katere knjige so najboljše. Iz knjižnice sta prinesla v času nosečnosti veliko knjig. Nekaj pa sta jih tudi kupila, to so bile tiste knjige, v katerih sta našla nasvete in razlago, ki je bila njima najbližja.
Spoznala sta tri osnovne vrste vzgoje, ki jih povzemam po svoji knjigi Otroško srce je zaklad:
• Strogo vzgojo – vzgojo, polno prepovedi, zapovedi in groženj.
• Popustljivo vzgojo – vzgojo, kjer ni nobenih pravil in smernic ter je vse dovoljeno.
• Vzpodbudno vzgojo – vzgojo, z iskanjem dobrega v otroku in možnosti, da se otrok uči
na lastnih izkušnjah, kar ga pripelje do notranje discipline. Nekje vmes med temi tremi načini vzgoje pa je še mnogo kombinacij.
Stroga vzgoja
Ta način vzgoje temelji na popolnem izpolnjevanju zahtev staršev ali drugih vzgojiteljev. Otrok nima možnosti razvijati lastnih hotenj in nagnjenj. Na oblikovanje lastne osebnosti nima vpliva. Vzgoja poteka po točno določenem načrtu od katerega ni dovoljeno odstopanje. Značilna je za klasično – meščansko okolje. Kljub pomislekom ima ta način vzgoje svojo teoretično-filozofsko podporo.
Popustljiva vzgoja
Je popolno nasprotje strogi vzgoji. Otroku je prepuščena popolna svoboda in avtonomija že od rojstva. Pojavlja se v glavnem v liberalnih in svobodomiselnih okoljih. Značilnost tega načina vzgoje je, da starši v procesu odraščanja otroka, vse ali vsaj večino odločitev prepuščajo otroku. Tudi ta način vzgoje je podprt s teoretičnem izhodiščem.
Vzpodbudna vzgoja
Naravnanost k razvijanju notranje discipline pripomore, da otrok zraste v samostojno
osebnost, ki je sposobna sprejemati prave odločitve. Prave odločitve sprejema zaradi sebe, ne zaradi zunanjih zahtev. Otrok se vzgaja in odrašča v sodelovanju s starši. Opazno je hotenje po čim večjem vplivu staršev na principu enakopravnosti. Starši s postavljanjem meja otroke usmerjajo. Vse več strokovnjakov zagovarja ta način vzgoje.
Pogosto zasledimo, da naj bi bil naš odnos do drugih tak, kot si želimo, da bi ga drugi imeli do nas. Pomembno je tudi sprejemanje otrok takih kot so. Sprejemanje otrok z njihovimi sposobnostmi, s tem, kar otrok zmore in poudarjanjem najboljšega, kar je v otroku. Predvsem sprejemanje njegovih sposobnosti, tudi takrat, kadar so le te slabše razvite kot pri večini otrok. Kadar otroka upoštevamo, je to najboljši način vzgoje.
Včasih se je težko hitro odločiti, kdaj nekaj dovolimo ali prepovemo, tudi iz utečenih tirnic je težko stopiti. Starši si lahko vzamemo čas in razmislimo kako naj se odločimo.
Starša naj poiščeta enoten način vzgoje. Kadar je eden od staršev popustljiv, drugi pa strog, otrok to izkorišča, istočasno pa ima občutek negotovosti.
Način vzgoje, ki ga zagovarjam, je vzgoja z ljubeznijo, vzpodbudo, pohvalo, usmerjanjem in iskanjem dobrega v otroku. Predvsem pa je potrebno sprejemanje otroka takega, kot je. To je moj pristop k vzgoji.
Zinka Ručigaj že vse življenje dela z otroki in njihovimi starši.
Za kateri način vzgoje se torej odločiti?
Iz zgornjega odlomka in iz raznih drugih knjig ter iz lastnih izkušenj sta Tatjana in Primož prišla do svojih pogledov na vzgojo.
• Stroga vzgoja – vzgoja, polna prepovedi, zapovedi in groženj.
V zgodnjem otroštvu je bila Tatjana deloma vzgajana po načelu stroge vzgoje, v kateri je bila prisotna tudi stalna kritika. Spoznala sta, da takšen način v otroku prebuja veliko strahov, da otrok spoznava sebe kot osebo, ki je ničvredna (zaradi kritike). Ljudje s takšno vzgojo se vedno podrejajo drugim in njihovim zahtevam. Kadar bi morali sami o čemerkoli odločati, jim je to tuje, saj se tega niso naučili. V kolikor so tako vzgojeni ljudje z močnim karakterjem, pa so lahko večni uporniki. Oboji imajo o sebi slabo samopodobo.
Ta način vzgoje zanju ni bil sprejemljiv.
• Popustljiva vzgoja – permisivna vzgoja, kjer ni nobenih pravil in smernic ter je vse
dovoljeno. Primož je bil vzgojen brez pravih pravil in smernic. V tej smeri se je vzgajal preko športa in kasneje sam v dobi, ko je že odrasel. Otrok ni sposoben odločati, kaj je prav in kaj ne. Otrok potrebuje vodenje, usmerjanje, česar pa pri popustljivi (permisivni) vzgoji ni. Ta način vzgoje pogosto pripelje do razvajenosti in tudi moralna načela so vprašljiva. Tudi ta način vzgoje zanju ni bil sprejemljiv.
• Vzpodbudna vzgoja – vzgoja z ljubeznijo, vzpodbudo, pohvalo, usmerjanjem, z
iskanjem dobrega v otroku in možnostjo, da se otrok uči na lastnih izkušnjah, kar ga
pripelje do notranje discipline. Sama sta spoznala, da ta način vzgoje pripomore, da človek odraste v osebnost z dobro samopodobo. Vzpodbuda, ljubezen in pohvala so pri otrocih tisto, kar otroku pokaže, da ga imajo starši radi in mu s tem pokažejo njegovo vrednost, ki se je zaveda kot otrok in kasneje kot odrasel človek. Na ta način se zaveda svojih sposobnosti, vidi dobre strani drugih ljudi, zato so tudi njegovi odnosi dobri.
Vzpodbudna vzgoja se jima je zdela najboljša in odločila sta se, da bosta poskušala otroka vzgajati na ta način. Literatura o vzgoji, ki sta jo kupila, je zagovarjala vzpodbudno vzgojo.
Zinka Ručigaj ima več kot trideset let izkušenj na področju vzgoje otrok, o čemer je napisala tudi knjigo Otroško srce je zaklad, ki pa najbrž ne bo njena edina. Če potrebujete nasvet o vzgoji otrok, ji lahko pišete na svetovanje.vzgoja@gmail.com in z veseljem vam bo pomagala.
