Naj otrok še tako trmari. Pri svojih mejah morate vztrajati. (photoXpress)
Zakaj moramo otroku postaviti meje?
Seveda imate svojega otroka najrajši na svetu in jasno je, da mu želite le najboljše. A če menite, da je zanj najboljše, če mu popuščate, pustite, da počne, kar želi, dobi, kar želi, da razgraja, kolikor želi, da ima vedno prav, da postane vladar vašega sveta in se mu v vsem neprestano prilagajate, bi znali imeti z leti vse več vse večjih težav. In kar je še huje, vsa vaša popustljivost bi mu znala tudi škodovati, saj v odraslem svetu ne bo moglo biti vse po njegovem.
Ko sem v nekem intervjuju povprašala priznanega slovenskega hipnoterapevta, zaradi kakšnih težav dandanes najpogosteje prihajajo k njemu na psihoterapijo, mi je mirno odvrnil: “Veste, danes pa k meni največ hodijo mamini sinčki – to so moški, stari nekje malo čez 30. let, za katere so mamice skrbele vse življenje, pravzaprav fantki, ki so vedno imeli polno r.. vsega, ki so vedno imeli prav in ki jim kot otrokom niso postavili nobenih mej. Sedaj pa so ugotovili, da so v realnem svetu stvari drugačne – da jih drugi ne poslušajo, da ne morejo biti vedno glavni, da si je treba kaj tudi izboriti in da ne morejo imeti vsega, kar si v nekem trenutku zaželijo. Vam rečem, to so zelo zelo nesrečni ljudje in imajo velike težave.”
Kje starši naredijo največjo napako pri “postavljanju mej”?
Zdi se, da se danes vse več govori o tem, da je treba otroku postaviti meje, vse premalo pa o tem, kako jih postaviti in kako pri njih vztrajati. Strokovnjaki trdijo, da je povsem brezpredmetno, če otroku rečete: Ne dovolim. Ne smeš. To moraš pospraviti. Ne smeš tja. Sedi pri miru. Najprej pojej, potem se boš igral, če pri tem ne vztrajate. In to brez pardona.
Tako trdi tudi avtor knjige 100 pravil za uspešno starševstvo Richard Templar, v kateri boste našli marsikater odgovor na marsikatero starševsko vprašanje. Templar navaja klasičen primer, kako mu je soseda obrazložila nerazložljivo vedenje svojega sina, ki se je sprehajal po zidu, ki je mejil na petmetrski jašek: “Saj vem. Stokrat sem mu že rekla, da tega ne sme, a se ne zmeni za prepoved. Kaj naj?” Templarjev odgovor je seveda jasen. Mama bi pri tistem, kar mu neprestano govori, morala tudi vztrajati in to tudi pokazati z dejanji. Templar dodaja, da je bil fant pravi divjak, ki se je skrajno grdo vedel, imel malo prijateljev in neprestano preizkušal starše in ostale, kako daleč lahko gre. “Najbrž si je mislil, da staršem sploh ni mar zanj,” zaključi Templar in se sprašuje: “Kako bi mu drugače dovolili, da se vede, kot se mu zdi, in se sploh ne zmenili zanj, ne glede na to, kaj ušpiči?” Da, tudi tako bi si lahko razlagali preveč popustljivo vzgojo, ki je prej kot izraz ljubezni, pravzaprav odraz neodgovornega ravnanja.
Kar boste sejali, to boste želi. In pri postavljanju mej nikar ne čakajte na žetev. (photoXpress)
Kako torej otroku postaviti meje?
Templar poudarja, da so najmočnejše varovalo, ki ga lahko otroku ponudimo, nedvoumna pravila in smernice, ki jih morajo upoštevati in ne smejo prekoračiti meja. Poudarja, da sicer otroci to neprestano preizkušajo, a ne zato, da bi meje premaknili, ampak da bi preverili, ali ste jih nemara vmes vi spremenili. Tako bi morali otroku vsakič reči, da nečesa ne sme in ga v danem primeru na primer lastnoročno dvigniti z ograje. Tako bo otrok jasno vedel, kje se meje končajo, počutil se bo varnega in pravzaprav čutil, da ga imate radi. Enako velja pri vseh ostalih pravilih, ki jih postavite. Pa naj bo to pospravljanje igrač, kričanje, izsiljevanje v trgovini, neprimerno vedenje za mizo, ipd. Vsakič, ko boste na tem, da pri svojih mejah popustite, si recite, da ravno z mejami kažete svojo veliko ljubezen do otroka, in ne boste več imeli težav, da bi se jih držali, vaši otroci pa bodo zrasli v samozavestne in srečne posameznike.
Pri postavljanju mej morata nepreklicno vztrajati oba
Templar pa ne gre niti mimo dejstva, da morata biti pri mejah neizprosna oba. Tako oče kot mama. Pri pomembnih stvareh morata enotno stališče, pri katerih ne sme nikoli nobeden popustiti. Če je vaš partner zelo popustljiv, ga pokličite na stran in spomnite, da morata držati skupaj, tako zavoljo otroka, kot zavoljo številnih težav, ki si jih bosta s tem kasneje prihranila. In tako se vam nikoli ne bo treba zateči k zares boleče zgovornim besedam: “Kaj jaz morem, tak pač je. Že od nekdaj!” Verjemite, ljudje takrat molčijo, ker vam ne želijo reči, da so vam rekli.
Pri starševstvu pa si lahko pogosto pomagate tudi s triki. Že veste, 
kako otroka prepričati, da bi jedel sadje in zelenjavo?
Postani prijateljica Ženske.si na Facebooku in najboljši nasveti ti nikoli ne bodo ušli!
