Otroka vnaprej opozorite, kdaj bo čas, da se igra zaključi (Photoxpress)
Članek o igri dveletnika je nadaljevanje članka: 
Kako vzgajati dveletnika?
Tudi pri igri je treba postaviti meje
Tako kot vsi otroci, ima tudi Nuša svoje želje. Včasih bi bila na igrišču do noči, ampak to ni mogoče, saj Tatjana in Primož ne podpirata tega, da hodijo otroci spat s starši ali pa kadarkoli. Nuša je okrog osme ure v postelji, zato morajo pravočasno z igrišča.Kadar se Nuša igra in je potrebno igro prekiniti, Tatjana in Primož to naredita tako, da jo na prekinitev igre pripravita. Npr: ko so na igrišču, kjer se Nuša vozi s kolesom, ji rečeta: »Še dvakrat se pelji, potem gremo.« Po prvem krogu ji rečeta: »Še enkrat se pelji, potem gremo.« Potem tudi odidejo. Ko je bila še mlajša je poskušala, da bi še ostala. Ampak kar sta Tatjana in Primož rekla, to sta tudi naredila. Sedaj pa je sprejela to, da gredo in včasih se Nuša še pred zadnjim krogom odloči, da odidejo. Ker je Nuša pripravljena vnaprej, da bo morala igro prekiniti, to lažje sprejme, kot če bi ji to povedala tisti trenutek, ko morajo oditi. Kadar ji povesta tisti trenutek, ko želita oditi, Nuša joče in poskuša še ostati. Tudi pri igri doma jo prej opozorita, da bo treba igro prekiniti. Prav tako jo opozorita na odhod od doma in ji pravočasno dasta možnost, da se obuje in obleče. Tudi če ni najbolj hitra in vmes počne še druge stvari, ima dovolj časa, da je ob odhodu oblečena.
Prilagoditi se moramo otrokovemu načinu igre
Nuša je najpogosteje v družbi odraslih. Tudi igra se z njo najpogosteje Tatjana, ob koncu tedna pa Primož. Sledila sta literaturo, kako otroka navajati na igro, kako mu omogočiti veselje do igre. Z Nušo se igrata, vendar ji dovolita, da se igra tudi sama. Igro poskušata poenostaviti na tak način, kot se igra Nuša. Če se igra z avtomobili, sprejmeta njen način igre. Ko se igrajo s kockami, izdelujeta preproste stvari, katere je sposobna narediti tudi Nuša. Nušin izdelek pohvalita, ne svetujeta ji naj ga naredi drugače, tako, kot bi ga sicer naredil kdo od njiju. Vesta, da če bi Nuši govorila, naj naredi nek izdelek tako, kot si ga predstavljata onadva, potem ji sporočata, da to kar naredi ona ni dobro. Tako bi ji sporočila, da z njo nista zadovoljna, kritizirala bi njeno delo. Na ta način bi ji sporočila, da je ne sprejemata in njihovi odnosi bi bili slabi. Saj ji lahko svetujeta, kadar ji kaj »nagaja«, ampak dajeta ji možnost, da naredi po svoje. Občasno sta pri igri samo opazovalca. Tako se Nuša uči, da se igra tudi sama.
Otrok ustvarja po svojih najboljših močeh. In to naj bo več kot dovolj. (Photoxpress)
Od otroka pri igri ne zahtevajmo preveč
Nuša rada tudi riše in barva s prsti, gobico ali čopičem. Izrazila je željo, da ji rišejo tudi odrasli. To pa ni najbolje, saj Nuša riše tako, kot zna. Nušina risba je še pretežno na stopnji čečkanja, to je zanjo njena risba. Zato ji dasta možnost, da riše tako kot zna in želi, onadva pa jo le opazujeta pri njenem delu. Risbo le pohvalita. Nuše tudi ne sprašujeta, kaj je narisala. Dovolita ji da v svojem delu uživa, to pohvalita in sprejmeta izdelek tak, kot ga ustvari Nuša. Ne svetujeta sprememb, kako naj »bolje« nariše in kaj naj nariše. Isto velja za druge izdelke. Če se igra z raznimi masami za oblikovanje (plastelin), onadva oblikujeta žoge in kače, takšne stvari, kot jih lahko oblikuje tudi Nuša in s svojo fantazijo potem izdeluje tudi različne druge izdelke. Včasih se je s plastelinom igrala tako, da ga je gnetla, trgala, stiskala. Pri vsem tem, ni pomemben končni izdelek, ampak Nušina aktivnost pri ustvarjanju.
Ni le igrača igrača
Kadar Nuša dobi novo igračo in ne ve, kako bi jo uporabljala, ji to pokažeta, pri družabnih igrah, jo seznanita s pravili. Kadar pa je igrača takšna, da je mogoč tudi drugačen način uporabe, Nuši to dovolita. Nuša ima bujno domišljijo. Za njo je lahko krpica dojenčkova obleka, pokrivalo ali kaj drugega. Stol je lahko posteljica za dojenčka, lahko je avto ali hiša, če jo pregrne z večjo krpo ali rjuho. Ko odidejo v peskovnik, Nuša hitro najde svoj način igre, še posebej, če so prisotni drugi otroci. V peskovniku sta starša le opazovalca.Kadar se Nuša igra s posodicami in si želi pri igri njuno družbo, jo prosita naj jima skuha čaj ali juho in Nuša že kuha, meša namišljeno hrano, preliva namišljen čaj in z vsem tem postreže tudi Tatjani in Primožu. Seveda onadva, ter vsi obiskovalci vse to pojejo in popijejo. Pohvalijo tudi to kar skuha. Če pa je te »hrane« že preveč, rečeta, da sta sita in naj skuha še dojenčku. Potem se običajno zaigra z dojenčkom.
AVTORICA ČLANKA: Zinka Ručigaj – Svetovalka za vzgojo otrok
