(PhotoXpress)
Težko je trditi, da bi bilo nasilja med vrstniki danes več ali manj, kot ga je bilo včasih. Zaradi zmeraj pogostejšega poročanja medijev o takšnih in drugačnih ekstremnih primerih nasilja med vrstniki je sicer možno sklepati, da je tega morda več. Vsekakor so debate, ki se odvijajo na vseh družbenih ravneh, v današnjem času bolj pogoste in so pripomogle k »detabuizaciji« problematike. Danes si pred nasiljem med vrstniki nihče več ne zatiska oči, kar je zelo vzpodbudno pri večstranskem reševanju problematike, kar je po besedah naše sogovornice Nine Babič, psihologinje na eni izmed mariborskih osnovnih šol, zelo vzpodbudno ter poglavitna razlika med »nekoč in danes«.
Nasilje se spreminja z odraščanjem otrok v najstnike
Seveda je eno izmed najbolj perečih vprašanj na to temo, ki zanima predvsem zaskrbljene starše, kakšne oblike nasilja se sploh pojavljajo med vrstniki oziroma na kakšne oblike morajo biti starši pozorni. V tej zvezi Babičeva navaja več oblik, in sicer pri »mlajših fizično oziroma telesno nasilje, ki se z leti spreminja v verbalno oziroma besedno nasilje«. Poleg tega je »v različnih razvojnih obdobjih vedno prisotno spolno nasilje (otipavanje, opazke, nadlegovanje). Vse oblike nasilja pa, po mojem mnenju, vključujejo tudi psihično nasilje, saj gre za posledice na čustvenem oz. duševnem doživljanju otrok in mladostnikov. […] Ne smem pa pozabiti na molk kot sredstvo pritiska (popularno mladi temu pravijo »te dam na ignor«), socialno izolacijo (izključitev posameznika iz vrstniške skupine) in povsem novo, t.i spletno nasilje, katerega je lažje izvajati, saj ne vidiš odziva žrtve.«
Nasilju botruje napačno spopadanje z različnostjo drugih
Naraščujoče socialne razlike in z njimi povezano naraščanje nestrpnosti zaradi poglobljene krize se seveda ne odražajo samo pri vedenju odraslih. Otroci in najstniki imajo še večje težave pri premagovanju razlik zaradi pomanjkanja ustreznih izkušenj. »Gre za medosebne razlike, nestrpnost do različnosti, neustrezno izražanje agresivnih teženj. Včasih je vzrok v tekmovalnosti, pogosto so razlogi čustvene narave (npr. zaljubljenost dveh v isto osebo). V ozadju pa so stiske posameznika, potlačevanje oziroma zatiranje zgodnjih agresivnih teženj, pogosto slaba samopodoba in iskanje pozornosti.«
Kdo so najpogostejše žrtve nasilja?
Čeprav Babičeva v zadnjih leta opaža, da dekleta mnogokrat nastopajo v vlogi izvajalca nasilja, so večinoma te žrtve nasilja. Druga ogrožena skupina bi bili »učenci, ki se ne znajo postaviti zase. Težko bi rekla, da je na naši šoli posebej izpostavljena kakšna skupina – npr. učno manj uspešni ali učenci s posebnimi potrebami, učenci drugih narodnosti ipd.«
Ob zaznavi nasilja je pomembno hitro ukrepanje
Hitro ukrepanje na zaznano nasilje danes zaposlenim v šolah in drugih povezanih institucijah omogoča predvsem novi Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Z njegovo pomočjo naj bi se čas reagiranja pristojnih Centrov za socialno delo, policije in tudi šole bistveno zmanjšal. Sicer pa je ena izmed nalog šole tudi ta, da deluje preventivno, z organiziranjem delavnic in predavanj tako za učence, kot tudi za starše in učitelje. Poleg tega “imajo učenci tematske razredne ure, pogovore na skupnosti učencev in vsebine znotraj učnih načrtov posameznih predmetov. Učitelji se izobražujemo na tematskih konferencah in po potrebi organiziramo predavanja namenjena aktualni problematiki. Za starše pripravljamo starševske večere, po potrebi predavanja po posameznih razredih na roditeljskih sestankih.”
Kdaj je pametno vključiti policijo?
Prvi korak pomoči žrtvi nasilja je seveda osebni pogovor. »Kadar gre za hujše oblike [nadlegovanje s strani odrasle osebe, telesne poškodbe], ne morem in ne smem zagotoviti, da bo zadeva ostala pri meni. Včasih je potrebno vključiti zunanje ustanove. Sicer naredimo vse, da se nasilje ustavi, da ni posledic odkritja (npr. maščevanje tistega, ki je nasilje izvajal ali njegovih prijateljev) in da ostanem v stiku z žrtvijo nasilja. Izjemnega pomena je dober odnos in komunikacija z razredniki, s katerimi potem skupaj naredimo načrt obravnave dogodka.«
Kako naj starši pomagajo svojemu otroku, ki je postal žrtev nasilja?
»Svetovala bi jim, naj vsekakor poiščejo pomoč, saj je na koncu to tudi njihova dolžnost. Postopki so lahko zelo neprijetni in strahovi povsem upravičeni, vendar je »storiti nič« po mojem najslabša izbira. Seveda je potrebno najprej premisliti (reakcije v čustvenih afektih so lahko še v večjo škodo otroka), se pogovoriti z otrokom in potem poiskati možne poti do rešitve. Po mojih izkušnjah je najbolje govoriti z nekom, ki mu starši zaupajo in je blizu problematiki (učitelj, svetovalna služba, ravnatelj …).« V kolikor si starši kljub vsemu želijo anonimnosti, si pomoč lahko poiščejo tudi preko spleta. Primer dobre prakse, ki ga je navedla naša sogvornica, je spletna stran Safe.si, kjer se poleg mnogih nasvetov za mladostnike nahaja tudi mnogo nasvetov za starše in učitelje.
Katere nevarnosti se sicer skrivajo na spletu?
Del nevarnosti spleta se skriva v napačni uporabi, saj mnogi mladi naivno delijo osebne podatke, fotografije in gesla s prijatelji in celo osebami, ki jih ne poznajo, ter v dostopu do zanj neprimernih vsebin. Zato predvsem otroci »še vedno potrebujejo ob sebi žive ljudi, ki jih bodo popeljali v navidezni svet, da bodo varni. To ni absolutni nadzor (ki je tudi nemogoč), ampak graditev odgovornih osebnosti, ki se bodo znašle v vseh okoljih.«
Sicer pa Babičeva opozarja še na drugo nevarnost spleta, in sicer prenos konfliktov iz šolskega okolja v virtualni svet. »V primeru čisto vsakdanjih sporov v šoli se je stvar potem poglobila in razširila v neverjetne razsežnosti popoldan – žaljenje, posmehovanje, diskreditiranje, grožnje, izolacija … Bilo je precej hudo. Starši niso znali nadzorovati dogajanj, učenci se niso znašli. Na srečo so potem začeli govoriti o tem, natisnili so nasilno pisanje in ga prinesli v šolo in mi smo pričeli ukrepati. Najprej z reševanjem, takoj nato s preventivnimi dejavnostmi. Vključili smo tudi starše. Razosebljanje te oblike nasilja je zelo nevarno – pred monitorjem sediš sam in ne vidiš odziva žrtve, zato so ta pisanja tako ekstremna. Prepričana sem, da večina otrok in mladostnikov niti del pisanega ne bi bila sposobna izreči drugemu v obraz.«
