Foto: Profimedia
Mladostništvo je obdobje med otroštvom in odraslostjo, ki pa je za mladostnika zaradi mnogih razvojnih sprememb zelo zahtevno. V prvi vrsti se razvija telo, pospeši se telesna rast, ki lahko povzroči okornost in težave s koordinacijo lastnega telesa. Dozorevajo in razvijajo se možgani. Obdobje mladostništva je relativno dolgo, saj traja nekje od 14 do 25 leta.
Ključno je zavedanje, da se osnovna raven dopamina (eden od hormonov, ki vzpodbujajo prijetna čustva) v tem obdobju zniža, zato mladostniki za povišanje ravni tega hormona potrebujejo veliko vznemirjanja in novosti. To je dobro in hkrati slabo. Dobro je zato, ker jih pripravi na odkrivanje življenja in na spremembe, slabo pa zato, ker jih želja po dopaminskem zadovoljstvu lahko sili v tvegana vedenja.
Zaradi teh sprememb se mladostnik pogosto znajde v novem svetu: nov svet čustvovanja, nov svet odnosov, nov svet idej in konceptov. Lahko bi rekli, da na svet, okolico in nase pogleda z drugačnimi očmi. To obdobje je za mladostnike zelo vihravo in se giblje od navdušenja, vzhičenosti do strahu in tesnobe. Ob teh nihanjih jim je izjemno težko, saj se sami zaradi dozorevanja njihovih možganov ne zmorejo umiriti. Odrasli se moramo zavedati, da nas, četudi se še tako upirajo in zavračajo, v bistvu potrebujejo in »kličejo k sebi«. Takrat ob sebi najbolj potrebujejo odraslega, ki je umirjen, prisoten, strukturiran in odziven. Zato pa mora najprej umiriti sebe, da se bo ob njem lahko umiril tudi mladostnik.
Ko mladostnike vprašam, kako je biti mladostnik povedo: »To je zelo zahtevno obdobje. Na eni strani nas odrasli svarijo, da je to obdobje pomembno in da moramo biti delavni, odgovorni in vedeti kaj hočemo. Na drugi strani pa nam govorijo, da naj to obdobje izkoristimo za uživanje in si dovolimo narediti tudi kakšno neumnost, saj še nismo odrasli. Ko bomo imeli službo in si ustvarili družino ne bo več prostora za napake «.
Ko sem gledala te mladostnike, sem opazila v kakšen precepu so. Kakšen pritisk čutijo. Kako jim je težko in kako zelo so sami v svojih stiskah, razmišljanju in odraščanju. V njihovih očeh je bilo videti ogromno žalosti in nemoči. Čutiti je bilo pritisk, kako želijo »biti popolni«. Vsa ta stiska, ki jo nosijo in čutijo je dejavnik tveganja za razvoj anksioznosti in/ali depresije.
Odrasli moramo odpreti oči in začutiti mladostnike, ki so pred nami. Mladostniki potrebujejo prostor, ki bo zanje varen, da bodo lahko spregovorili o tem, kako se počutijo, kaj doživljajo in kako jim je. Želijo pripadati, biti slišani, upoštevani in dovolj dobri takšni, kot so. Odrasli moramo znati mladostniku prisluhniti, da ga lahko podpremo in smo z njim tudi v njegovih najtežjih čutenjih.
Kadar so stiske večje in dolgotrajnejše je pomembno, da skupaj z mladostnikom najdemo strokovno pomoč pri psihologu, psihiatru ali družinskemu terapevtu. Pomembno je le, da je to varno okolje, kjer lahko spregovorimo o stiskah in skupaj z mladostnikom rastemo.
mag. Romana Čolić
Zakonska in družinska terapevtka
