Foto: Thinkstock
Starši govorijo o težavnih otrocih, napornih otrocih, zahtevnih otrocih in še bi lahko naštevala. Toda zakaj prihaja do takšnega stanja? Kot starši imamo občutek, da nas otroci izpijejo, obremenjujejo in nam nagajajo. Le zakaj?
V vrtcu in šoli nam govorijo, da so naši otroci nadarjeni, ocene pa tega ne potrjujejo. Vsevprek jih silimo na dodatne aktivnosti in pričakujemo od njih da bodo vrhunski športniki, glasbeniki, znanstveniki, umetniki itd… Nihče pa ne razmišlja, v kakšno osebo se bo izoblikoval naš otok, kako se počuti v svoji koži:
– ali bo zmogel zadovoljiti naše želje
– koliko strahov se podi po njegovi glavi, ker se starši neprestano kregajo nad njim
– sram pred ponižanjem med vrstniki
– starševsko primerjanje z uspešno sestro ali bratom/sosedom/prijatelj
Sploh ne vemo kaj vse se podi po njihovih glavah in se počutijo osamljeno in nezaželjeno.
Vprašajte se ali pri otroku razvijate občutek prilagajanja ali pripadnosti?
Prilagojenost pomeni, da boste vi postavljali otoku cilje in ga po njegovih uspehih tudi merili. Otrok bo želel biti vaš in zato bo skupaj s svojimi stiskami storil vse, da to doseže. Če mu to ne uspe, postaja vse bolj zagrenjen in izraža to na več načinov, lahko tudi kot uporništvo. Nima občutka, da ga imate radi in da je vaš, temveč kot orodje za vaš ponos.
Pripadnost je povsem nekaj drugega. Otroku je potrebno postaviti meje, ga naučiti biti samostojen in mu zaupati. Razvijanje pripadnosti pomeni, da ga sprejmemo tudi takrat, ko doživlja neuspehe- slabe ocene, ni dober športnik, temveč je naš. Delimo izkušnje iz našega otroštva, kako smo mi doživljali travme ponižanja pred razredom, prijatelji in družbi. Pustimo otroka, da doživlja neuspehe, vendar mu pri tem razvijamo občutek zaupanja.
Vsi želimo nekam spadati, nekomu pripadati
Zelo hudo je, če imaš občutek, da se starši ne zmenijo za tvoje življenje, s tem ne mislim zopet na doseganje ciljev, temveč na notranji vihar. Predvsem v času pubertete, ko otrok išče lastno vrednoto. V obdobju pubertete se zelo pokaže ali smo otroka prilagajali po svoji meri ali smo gradili na pripadnosti. Vsi želimo nekam ali nekomu pripadat in če otrok tega ne najde doma, se kaj hitro lahko zgodi, da se poistoveti z raznimi ekstremnimi skupinami in takrat nastane problem z raznimi odvisnostmi. Vendar se tudi takrat ne zavedamo, da smo mi padli na izpitu starševstva in ga še naprej kritiziramo.
Priporočam, da otroka sprejmemo kot osebo in se postavimo v njegovo stanje in se vprašamo, kako bi se počutila jaz? Odprite srce in ljubite svojega otroka brezpogojno, mu stojte ob strani in ga naučite splezati na goro.Splezati na goro pa pomeni, da naredi sam in ne da mu mi odvzamemo vse izkušnje zato, da ga imamo lahko pod nadzorom.
Ob mojem vprašanju, kako pa vaš otrok?, Vedno dobim odgovor: ja, sedaj je naredil izpit, zaključil maturo, dobil službo itd.. Toda jaz ne sprašujem kaj je dosegel, toda kako je. Na to vprašanje le redko dobim odgovor, saj v večini primerov ne vemo, kako je.
AVTORICA ČLANKA: Edita Tomič – Grafologinja in ućitečjica ThetaHealinga ter Reika. Osebna svetovalka, terapevtka in predavateljica.
Sem izobražena grafologinja in se ukvarjam z analiziranjem pisave, ki izdaja posameznikov karakter. Delam pa se tudi s ThetaHealingom, s katerim aktiviram spremembe pri DNK-ju in tako pomagam ljudem, da spremenijo svoje življenje. Obiščite moji spletni strani:
www.osebnarast.si; www.grafologija.si, www.kariernidamant.si
