Tatjana in Primož, ki smo ju spoznali v članku Kaj morate vedeti, ko se odločite za otroka, se zavedata, da se morata za vzgajanje otrok še veliko naučiti. V pričakovanju nosečnosti sta spoznala, da je zelo pomembna tudi vzgoja, kakršne sta bila deležna sama. Zato sta pričela razčlenjevati svojo vzgojo in s tem svoje privzgojene navade. Večina staršev vzgaja otroke tako, kot so njih vzgajali njihovi starši. V kolikor imajo slabe spomine na vzgojo, se pogosto odločijo za popolno nasprotje svoje vzgoje.
S pogovori o vzgoji, ki sta je bila deležna sama, o Tatjanini začetni vzgoji z veliko kritike, kakršne je bila deležna s strani mame, ter Primoževi popustljivi vzgoji, ter na podlagi opazovanja svojega odraščanja in razvoja, sta prišla do zaključka, da je za otroke vsekakor zelo pomembno, kako jih starši vzgajajo. Z razčlenitvijo lastne vzgoje in opazovanjem otrok njunih prijateljev, sta še dodatno dobila potrditev, da je za razvoj otroka bolj kot dednost pomembno okolje in način vzgoje v družini.
Otroci potrebujejo vzpodbudo in pohvalo
Tatjana je bila vzgojena v družini z več otroki. V mladosti sta ji sestra in brat pogosto
govorila, česa ne zmore narediti, ker je premajhna. Govorili so ji tudi, da bi, če ne bi bila tako lena, imela v šoli boljše rezultate. V glavnem so ji govorili, česa ne zmore narediti, redko kdaj je bila deležna spodbude. Zaradi vsega tega je odraščala v nezaupanju do same sebe, ni spoznavala in se zavedala svojih kvalitet.
Večkrat je bila deležna mamine kritike, ki je Tatjano, tako kot ostale, pogosto kritizirala. Tatjana je imela o sebi slabo samopodobo. Če jo je kdo spodbujal, je bil to običajno oče. Ko je Tatjana odraščala, jo je oče učil, da mora zaupati vase, poskušal ji je pomagati ustvariti dobro samopodobo. Kako pomembno je samozaupanje in zaupanje v bližnje je počasi spoznala tudi njena mama. Začela je brati literaturo za osebnostni razvoj. Spoznala je, da lahko pomaga zrasti otrokom v ljudi, ki so sposobni dobrih stvari, ki zmorejo vse tisto za kar se odločijo. Tatjana je še kot otrok začela dobivati vse več vzpodbude in pohvale, zaradi tega je postopoma razvijala boljšo samopodobo, pričela je zaupati v svoje zmožnosti.
Še vedno pa je bila pogosto zmedena, ko je že verjela, da nekaj zmore, so se istočasno
oglasili stari vzorci slabe samopodobe. Ker pa je imela vse več vzpodbude in pohvale, je
slaba samopodoba preraščala v dobro samopodobo. Z odraščanjem se je naučila pozitivnega razmišljanja. Če razmišlja o tem, kar je do sedaj naredila dobro, jo tak način razmišljanja pripelje do spoznanja, da lahko dobro izpelje tudi tisto, kar še želi narediti. Na ta način se je učila, kako lahko sama sebi pomaga pri razvoju pozitivne samopodobe in pozitivnem pogledu na svet.
Odrasla je v samozavestno dekle, ki se zaveda, da zmore izpeljati vse tisto, za kar se je trdno odločila. Dokončala je srednjo šolo in fakulteto. Zaposlila se je v poklicu, ki ga rada opravlja, aktivna je tudi v športu, sicer rekreativno. Je pošteno, prijazno, zaupanja vredno dekle, ki poskuša prijateljem pomagati, jih vzpodbujati in jih ima rada.
Otroku je treba postaviti meje
Primož je skupaj s sestro odraščal v družini, kjer je bila vzgoja nekoliko bolj svobodna, a ne toliko, da bi zaradi pomanjkanja vzgoje zašel na stranpoti ali postal »razvajen mamin sinček«, kakršni pogosto odrastejo tam, kjer je otroku vse dovoljeno. Njegova sestra je kot starejša sestra pogosto prevzemala odgovornost namesto njega. Ker mu v otroštvu niso postavljali zahtev in omejitev, se je kot odrasel fant učil sam sebi postavljati omejitve in zahteve. Pri tem mu je veliko pomagalo sodelovanje v košarkaškem klubu, v katerem je nekaj časa aktivno igral. Tudi Primož je odrasel v odgovornega, poštenega, zaupanja vrednega moškega. Zaposlen je v uspešnem podjetju. Je pozoren, ljubeč, družina mu je pomembna. S prijatelji se druži ob športnih prireditvah. Tudi Primož je rekreativni športnik.
Vzgoja je pomembnejša od dednosti
Ker sta Tatjanina nečaka le nekaj let mlajša od nje, pri njuni vzgoji ni sodelovala, njihove vezi so prijateljske. Primoževa svobodna vzgoja pa se je najbolj poznala pri popuščanju svojim nečakom. Primož je imel nečakinjo in nečaka, ki sta znala svojega strica obrniti tako, kot je njima odgovarjalo. Pogosto sta se potem s Tatjano pogovarjala, kako bi moral v določenem trenutku ukrepati. Primož je spoznaval, da ima Tatjana prav, zaradi tega se je vse bolj pogosto zavedal, kaj je za njegove nečake dobro, in ravnal tako, da sta nečaka spoznala, kaj jima je dovoljeno in kaj ne. To je bil dober preizkus vzgoje za njiju. Dogovorila sta se, da poiščeta literaturo o vzgoji otrok, s pomočjo katere bosta našla najboljši način vzgoje za njune otroke.
Zinka Ručigaj ima kot vzgojiteljica in mama veliko izkušenj z otroki. Svoja spoznanja, ki po vsej Sloveniji staršem lajšajo vzgojo, otrokom pa odraščanje, je predstavila tudi v knjigi s simpatičnim naslovom Otroško srce je zaklad.