(Photoxpress)
Včasih človek ne more verjeti, kaj vse ljudje preživljajo, s kakšnimi stiskami se borijo in kakšne strategije preživetja uporabljajo. Dotaknil se me je par v srednjih tridesetih letih, dobra znanca, ki sta mi pred časom razgalila svoje težave. Namreč, nekaj let sta se močno trudila, da bi spočela otroka, šla sta tudi na umetno oploditev, gospa je šla skozi vse izjemno boleče in hude faze medicinskega reševanja neplodnosti, a ni se prijelo. Dajala si je hormonske pripravke, trpela za težkimi in nevšečnimi oblikami menjavanja razpoloženja in vse, kar spada poleg. Mož je stal ob strani, saj si neskončno želi potomca ali potomke. Po nekaj letih takšne kalvarije se je njuna poprej močna ljubezen nekako ohladila. Žena se je nepreklicno odločila, da se ne želi več zastrupljati s hormonskimi in drugimi dodatki, da ne želi več vsak mesec preživljati agonijo ali se je prijelo ali ne, pa tudi izjemnih fizičnih in čustvenih bolečin noče več doživljati. Odločila se je, da se tega ne gre več. Mož se z njeno odločitvijo ne more in ne želi sprijazniti. Na vsak način hoče otroka kot krono njune zveze. Ker toliko na tem vztraja, se je žena čustveno odmaknila od njega in njegovih zahtev. Sčasoma sta se vedno bolj pogosto prepirala in nesoglasja so kulminirala v njeni odločitvi, da se loči, ker želi živeti polno in srečno življenje, pa četudi to pomeni sama ali z nekom drugim. Ne želi in noče sprejeti vloge zgolj matere, ki ji tudi to ni usojeno in ker tega soprog ne razume, bo njuna želja po otroku ostala zgolj želja.
Kaj želim povedati s tem dolgim nagovorom?
Namreč, ko se pari poročijo iz ljubezni in sčasoma si zaželijo, da njuno partnerstvo nadgradi še otrok, se ne zavedajo, da to očitno ni dano kar samo po sebi in da se je treba kdaj pa kdaj tudi močno truditi, da se osrečita s otroškim jokom. Nekaterim parom pa to pač ni dano. V našem primeru mož ni zmogel sprejeti misli, da bo živel z nekom, ki mu ne bo mogel dati otroka, pa četudi sta bila oba zdrava in načeloma plodna. Torej, žena je vztrajala na tem, da se ne misli več mrcvarit, mož je menil, da je sebična in da bi lahko še poskušala, s svojega stališča je pravzaprav za ženo bil on sebičen, ker je tako neomajno vztrajal na otroku, posledično sta se toliko odtujila, da ločitev ni več daleč. Ali ste našli kako podobnost s svojimi željami? Kako bi vi reagirali ali se odzivali v takšni situaciji? Kdo je bolj sebičen, žena ali mož? Nimamo pravice nikogar soditi ali obsojati za odločitve, ki so že same izjemno težke in se zelo težko sprejmejo. Ampak, ko je enkrat odločitev sprejeta, potem predlagam, da se ji sledi. Zato pa je toliko bolj pomembno, da se tako življenjsko pomembne odločitve nikoli ne sprejemajo hipoma ali v nekaj dneh. V nas morajo dozoreti, pa četudi to pomeni nekaj tednov ali mesecev. Pa še to se bo marsikdo med nami spraševal, ali se je odločil prav.
Vidite, zadeva ni enostavna, je boleča in nobena rešitev ni enostavna. A dejstvo je, da življenje piše takšne in drugačne romane, ki se ne končajo vedno s »happy-endom«.
AVTORICA ČLANKA: Melita Kuhar Pucko, svetovalka za partnerski odnos – vodi projekt Svetovalnica.si
