V njihovem stanovanju je vedno dišalo po pašticah in mehčalcu ... (photoXpress)
V našem vedno pospravljenem stanovanju je vedno lepo dišalo. Na policah so gorele dišeče svečke, na mizi se je bohotil ličen cvetlični aranžma, njihova oblačila so dehtela od svežine mehčalca, iz kopalnice pa se je širil omamen vonj po stoterih šamponih, dezodorantih in parfumih…
A vse le ni bilo kot iz pravljice. Velikokrat sem namreč opazil, da je katera od sostanovalk nerazumljivo razdražljiva. Razložile so mi, da so to pač tisti dnevi v mesecu, ko so zaradi nekega sindroma, ki ga označujejo z neko kratico, čustveno povsem nestabilne. Njihove muhe enodnevnice sem molče prenašal, saj mi drugega pač ni preostalo, in se jim občasno skušal prikupiti s čokolado. Sčasoma sem namreč spoznal, da je čokolada ženski ekvivalent za pločevinko piva – pregrešna razvada po koncu dolgega dneva in sladka uteha v času velikih čustvenih stisk.
Na stranišču sem se enostavno moral podrediti pravilu večine in se sprijazniti s tem, da mora biti pokrov školjke vedno spuščen. Sostanovalk si nikoli nisem drznil vprašati, zakaj ga moram jaz spuščati zanje, namesto, da bi ga one dvignile zame. Vprašal pa sem, zakaj moram vedno prav jaz očistiti stranišče, pa so mi odvrnile, da naj se ne pritožujem ali pa malo potrebo opravljam sede. To seveda ni prišlo v poštev.
V poštev ni prišlo niti sposojanje njihovih oblačil, ker pač transvestizem ni bil na spisku mojih obštudijskih dejavnosti, zato pa sem toliko bolj z veseljem preizkušal njihove kremce in šampone, pri tem pa bil zelo previden, da me ne zalotijo, ker naj bi bile menda kar precej drage. Nikoli tudi nisem dojel, kako so med vsemi rožnatimi zobnimi ščetkami sposobne prepoznati svojo.
Pogosto sem se umival kar v kuhinji, saj se je čakanje na vrsto v kopalnici lahko zavleklo v neskončnost. Na mojo veliko žalost mi sostanovalke namreč niso dovolile, da si umivam zobe, medtem ko se one tuširajo. V kopalnici se tako ali tako nikoli nisem mogel docela sprostiti. V umivalniku in pod tušem so me strašile kepe odpadlih las in ostanki dlak po britju, občasno pa me je šokiral tudi kakšen uporabljen vložek ali tampon v straniščni školjki ali košu za smeti.
Dobrega starega pohančka so na jedilniku zamenjale pašte in solatke na sto in en način, občasno pa se je na krožniku znašlo kaj še bolj zdravega. Nisem se pritoževal, saj je bilo hrane veliko, one pa so že po nekaj grižljajih bile povsem site, zato sem vedno lahko dobil repete in pojedel tudi ostanke z njihovih krožnikov. Tudi takrat, ko se je na polici hladilnika, rezervirani za moje pivo, znašlo nekaj nerazpoznavnega z oznako eko ali bio, sem bil vljudno tiho in vse pridno pospravil – v koš za smeti.
Spoznal sem tudi vse njihove vroče prijateljice, ki sem jih med pomerjanjem oblek po nakupovalnem popoldnevu lahko opazoval napol nage in prisluškoval njihovim zaupnim pogovorom. Če je katera izmed njih noč po pijanem večeru preživela v moji sobi, naslednji dan pa nisem odgovarjal na njene klice in sporočila, so me sostanovalke kaj hitro označile za šovinistično svinjo.
Tipično moške razvade so namreč vsem sostanovalkam šle pošteno v nos. Med drugim sem se od sostanovalk naučil tudi slovarske definicije pomena besed higiena in bonton. Sostanovalke so si namreč z detektivsko natančnostjo zapomnile, kdaj sem si nazadnje preoblekel majico ali spodnje perilo, glasno spuščanje vetrov pa so pospremile z obsojajočimi pogledi.
S seznama mojih malih razvedril sem moral izbrisati neizmerno zabavno metanje klobčičev iz umazanih nogavic po stanovanju, prazne pločevinke piva po novem niso smele več lenobno poležavati po tleh, ampak so morale romati neposredno v koš za smeti, odreči pa sem se moral tudi golemu jutranjemu pohajkovanju po stanovanju.
Zaradi njihove vztrajne prikupnosti pa se je v meni spremenilo še nekaj veliko bolj pomembnega – vzljubil sem ženske, v vsej njihovi drugačnosti.
