Melita Kuhar Pucko je diplomirala iz socialne pedagogike, še najbolj pa se pri svetovanju zanaša na prakso in lastne težke preizkušnje.
Melita Kuhar Pucko je socialna pedagoginja in svetovalka za partnerske odnose, ki lahko govori iz lastnih izkušenj. Za seboj ima namreč utesnjujoč zakon, poln hudih čustvenih stisk, občutka brezizhodnega položaja, izčrpavajočih nesoglasij in pomanjkanja samozavesti. Po težki ločitvi se je odločila, da pomaga ljudem čez stisko, skozi katero je šla tudi sama in ustanovila partnersko svetovalnico, v kateri od številnih parov, ki poiščejo pri njej pomoč, zahteva obilico truda in volje za rešitev skrhanega partnerskega odnosa. To je tudi edina pot za rešitev partnerskih težav, meni Kuhar Puckova.
Ženska.si: Bi rekli, da so partnerski odnosi Slovencev v krizi?
Melita Kuhar Pucko: Vedno več ljudi je sebičnih pri svojih potrebah in željah. Če bi se vsak malo ozrl vase, delal na sebi, se trudil, da bi mu bilo s partnerjem lepo, bi bila slika zagotovo boljša. Vse pogosteje pa se ljudje niso pripravljeni prilagajati partnerju in pravzaprav ne znajo ali pa se jim ne da poslušati partnerja. Treba je komunicirati. Komunikacija pomeni dvosmerni odnos. Torej, tudi, da upoštevamo povratno informacijo. To je enako kot pri seksu – če ne povemo, kaj nam paše, ne moremo pričakovati, da bo partner vedel, česa si želimo.
Pogosto slišimo, da se ženske bolj trudimo za odnos kot moški. To drži?
Melita Kuhar Pucko: Nekaj je na tem, da so moški z Marsa in ženske z Venere. Na precej stvari gledamo na povsem drugačen način. Znova bom vzela za primer seks, zaradi katerega zelo pogosto nastajajo problemi med partnerjema. Ženske se pri meni pogosto pritožujejo, zakaj bi šle v posteljo z moškim, če pa se ves dan samo pritožuje. Moški pa si misli, da bi lahko bila bolj prijazna, bolj dojemljiva zanj. Tudi tukaj je treba najti neko srednjo pot. Moški naj bo do svoje ženske bolj pozoren čez dan, ona pa tudi naj kdaj omili svoje kriterije in se prepusti trenutku. Vsekakor pa ne moremo ves čas samo zahtevati in nič dajati. Tako ne gre ne v enem ne v drugem primeru.
Je zato toliko skokov čez plot?
Melita Kuhar Pucko: Skok čez plot je skorajda vedno posledica nekih težav doma. Zakaj bi nekdo skakal čez plot, če bi imel tisto, kar potrebuje, doma? Ampak tudi tukaj gre za spoštovanje želja drugega. In tudi sprostiti se je treba znati, manj obremenjevati s svojim videzom, bolj prepustiti užitku. Pogosto ravno zaradi nesproščenosti prihaja do erozije, ki potem vodi do iskanja tistega, kar nam manjka, drugje. Pa ne gre le za seks. Skok čez plot je pogosto zgolj hrepenenje po priznanju, da smo še vedno privlačni. Torej si na ta način krepimo samozavest. To samozavest in sprejetost bi nam moral partner krepiti.
Želite torej reči, da je krivda za skok čez plot vedno enakovredno razdeljena med oba?
Melita Kuhar Pucko: Vedno je krivda 50:50. To parom, ki pridejo v mojo svetovalnico za partnerski odnos tudi dokažem. Ko mi povesta, kaj se je prej dogajalo med njima, zelo hitro ugotovimo, kje je prišlo do tiste točke, ko je eden od partnerjev začel srečo iskati drugje.
Kaj največkrat manjka ženskam, da skočijo čez plot, in kaj moškim?
Melita Kuhar Pucko: Ženskam manjka predvsem sprejetosti in občudovanja. Potrditve, da so seksi, in ne le kos pohištva, ki si ga moški dvakrat na mesec vzame v temi. Ženskam manjka spoštovanja in potrditev, da je lepa in zaželena.
Pa moškim?
Melita Kuhar Pucko: Enako, v veliki meri. Vendar to pogosto neradi pokažejo, ker so vzgojeni, da ne smejo kazati čustev, da ne smejo pokazati prizadetosti, da morajo biti pravi moški, torej. Malce so tudi izgubili kompas. Ne vedo več, ali morajo biti mačistični, zelo tolerantni, romantični, nežni. Enostavno ne vedo, kaj njihove žene hočejo, ne vedo, kaj je boljše.
Melita Kuhar Pucko se razveseli dobrih novic parov, ki uspejo z njeno pomočjo prebroditi partnersko krizo.
In kaj je boljše?
Melita Kuhar Pucko: Najti eno pravo mešanico. Predvsem pa se dogovoriti. Komunicirati. Vprašati, ali je tebi v redu tako ali bi ti bilo bolje drugače? Narediti tako, da je obema dobro. Ni pravil, pri vsakem paru je drugače. Sicer pa tudi moški vse raje pokažejo svojo ljubečo stran. In če so neprestano zavrnjeni in kritizirani, jim slej kot prej pregori. Kakor koli obračamo, vedno pridemo na to, da je krivda za skok čez plot 50:50.
Menite torej, da bi morali moški vseeno pohvaliti žensko, da je seksi, četudi ne mislijo več tako, in naj ženske hvalijo moškega, četudi z določenimi stvarmi resnično niso zadovoljne?
Melita Kuhar Pucko: Ta točka v odnosu pa je že pravzaprav posledica dolgega obdobja slabe komunikacije med partnerjema. Ko sta enkrat na točki, da morata lagati drug drugemu, je odnos že v precejšnji krizi. Konflikte je treba reševati sproti. Takoj, ko se pojavijo. Vsi moji pari, ki so uspešni, probleme rešujejo skupaj in sproti.
Potem drži pravilo, da partnerja nikoli ne smeta zaspati sprta?
Melita Kuhar Pucko: Nekaterim paše, da se skregajo, ker se jim zdi seks po nevihti boljši, večinoma pa uspešni pari probleme rešujejo skupaj in sproti. Nekateri že praktično spijo, ko jim prepir ne da miru, in gredo sredi noči na sprehod, da rešijo problem.
Ste tudi vi mnenja, da se prava kemija med moškim in žensko v partnerskih odnosih ne more več ustvarjati, ker naj bi bili moški vse pogosteje mamini sinčki, ženske pa vse bolj trdne, “moške”?
Melita Kuhar Pucko: Ne, ne morem se strinjati. Vzgojni vzorec moških, ki prihajajo, je predvsem zapostavljanje in zaničevanje. Veliko dokazovanje očetovske avtoritete. Ta vzorec se zelo pogosto ponavlja. K meni hodijo generacije med 35-im in 50-im letom, pri katerih je močno prisotno psihična in čustvena zloraba s strani staršev, češ, da morajo otroci vse potrpeti, da se lahko starš v vsem izživlja nad otrokom, veliko je tudi alkoholizma. Ti moški so predvsem nesamozavestni in ne znajo pokazati ljubezni. Ženske pa so na tej stopnji napredovale in si želijo, da bi moški izrazili ljubezen do njih. In tudi moški vse raje slišijo, besede „Rada te imam“. Ravno zato, ker niso prepričani vase. Pogosto sem presenečena, kako močno je še prisoten v Sloveniji ta avstro-ogrski patriarhat. Koliko moških je dalo skozi psihično in tudi fizično nasilje.
So morda zato sami vse manj odločni v očetovskih vlogah?
Melita Kuhar Pucko: Tako je. Pogosto so popustljivi, razvajajo otroke in skušajo svoje otroke ubraniti tistega, kar so sami doživljali s svojim očetom. Vendar gredo žal v drugo skrajnost, ki je ravno tako škodljiva. Otrokom je namreč treba postavljati meje. Veliko parov ima težave tudi zaradi tega, ker ne najdejo skupnega jezika pri vzgoji otrok. Starši morajo vedno nastopiti skupaj, kot entiteta.
Prihod otroka je zagotovo že sama po sebi velika prelomnica v partnerskem odnosu.
Melita Kuhar Pucko: Tako je. To je zelo kritična točka, ker se dejansko podrejo tiste nitke, ki vežejo moškega in žensko. Dejstvo je, da bolj, kot so trdne nitke, ki povezujejo partnerja, manj težav nastopi s prihodom otroka. Sicer se nekoliko skrhajo, ampak se kasneje znova okrepijo, če je dovolj razumevanja in komunikacije. Številni pari ne zmorejo tega. Tudi ali predvsem zato, ker je bil odnos že prej bolj trhel. Pari se morajo torej na te spremembe zavestno pripraviti in zavestno žrtvovati spanje in energijo, da vzdržujejo partnerski odnos. In nihče mi ne bo rekel, da se ne da. Vse se da, če je le volja. Ni nam treba odvzeti ljubezen do partnerja, da bi jo lahko dali otroku. Dovolj je imamo za vse. Ta energija je neuničljiva. Če bi se človek zavedal, koliko škode dolgoročno naredi s tem, ko zapostavlja partnerja, bi se, verjemite, sproti presneto bolj potrudil.
Kaj bi bil torej glavni nasvet mladim parom, ki si ustvarijo družino?
Melita Kuhar Pucko: Naj si med seboj pomagata, veliko komunicirata, in se temeljito potrudita za svoj odnos. Za vse pare pravzaprav velja, da morajo v odnos vlagati ogromno truda in biti neprestano čuječi. To pomeni, da morajo neprestano negovati svojo ljubezen. Kajti že v eni sami napačni sekundi lahko uničimo ves odnos. Bodimo bolj pozorni, kaj rečemo, kako ravnamo. Temelj vsakega odnosa je globoko, globoko spoštovanje.
In če spoštovanja ni dovolj?
Melita Kuhar Pucko: Potem to pogosto vodi v nasilje. V takšni ali drugačni obliki, tudi v nasilje do sebe. Ampak tudi tisti je kriv, ki nasilje prenaša. Enako kriv, ker ni znal pravočasno postaviti mej. Težave pa se potem stopnjujejo z veliko potenco. Če bi pri prvem dejanju, ki nam ne ugaja, partnerja opozorili, da je šel čez naše meje, potem bi mu dali jasno vedeti, da se tako do nas ne more vesti. Veliko žensk in moških se neprestano pritožuje čez svojega partnerja, pozabljajo pa, da so ravno oni tisti, ki so dovolili takšno obnašanje. Običajno si to dovolijo osebe, ki so nesamozavestne, ki ne verjamejo vase, ki morajo še veliko delati na sebi. Pogosto verjamejo tudi, da si kaj boljšega niti ne zaslužijo. Ampak to je dejansko njihov problem, ki ga morajo rešiti pri sebi, ne pri partnerju. Partnerje lahko takšni ljudje menjavajo v nedogled, pa bo vedno enako, saj se sami ne spremenijo.
"Čuječnost, komunikacija, razumevanje, delanje kompromisov," je čudežna formula uspešnih parov, meni Kuhar Puckova.
Kako pa „pozdravite“ nek skrhan partnerski odnos?
Melita Kuhar Pucko: Za začetek pari, ki pridejo v mojo partnersko svetovalnico, dobijo domačo nalogo, da gredo domov in začno resnično komunicirati. To pomeni tako, da se tudi slišijo. Da poslušajo, kaj jim partner govori. Ne gre zgolj za govor, ampak tudi za govorico telesa, dotik, pogled, seks, podporo. Vem, to je teoretično lahko reči, v praksi pa je težko. Pari, ki jim je z mojo pomočjo uspelo, so bili predvsem pripravljeni za partnerski odnos trdo delati. Nato pa so se opremili z nekimi veščinami in strategijami razumevanja partnerja in so uspešni.
In katere so te skrivnostne strategije?
Melita Kuhar Pucko: Čuječnost, komunikacija, razumevanje, delanje kompromisov. Ampak to neprestano vadimo – iščemo pozitivne stvari pri partnerju in v odnosu, partnerja si napišeta, česa si kdo želi, kaj potrebuje. V partnerski svetovalnici se pogovarjamo tudi o tem, kaj komu paše in zakaj. Partnerja morata torej stopiti korak nazaj v odnosu, da lahko naredita dva koraka naprej. Pari mi tudi pogosto poročajo o neki konfliktni situaciji med njima, nato pa jo skupaj poskušamo popraviti. Učita se, kje so bile storjene napake. Te napake potem skušata v prihodnje odpraviti. Pogosto je dovolj, da zgolj nekomu povesta svojo situacijo, pa jima je že jasno, zakaj prihaja do težav. Predvsem je pomembno, da človek premisli, kaj partnerju reče in na kakšen način. Parom svetujem, da štejejo do 10. Najbolj pomembna pa je seveda volja, da se težave rešijo. Pogosto pare spomnim na to, da bodo otroci enkrat odšli, in da bosta potem znova zgolj drug z drugim. Če se v tej vlogi ne vidita, imamo velik problem. Dejstvo je, da zaljubljenost pri vseh parih enkrat mine.
In kaj ostane ostane paru, ko mine zaljubljenost?
Melita Kuhar Pucko: Ostane spoštovanje. Podpora. In želja po življenju s tem človekom. Zelo malo je odnosov, ki bi temeljili na divji ljubezni – to že organizem ne bi prenesel. Zavedati se moramo, da princev in princes ni. Idealnega partnerja ni. Praktično vse zveze pridejo na koncu na isto točko – in sicer na to, da moramo biti v odnosu neprestano čuječi, da partnerja ne smemo jemati za samoumevnega in da moramo neprestano komunicirati – znati povedati in poslušati, se dotikati, biti spolno aktivni in manj komplicirati. Partnerski odnos je namenjen temu, da bi nam bilo lepo. In na to ne smemo nikoli pozabiti.
Preberite še 4 nasvete za konstruktivno 
reševanje sporov s partnerjem!
Tudi ti postani prijateljica Ženske.si na Facebooku in najbolj zanimivi članki ti nikoli ne bodo ušli
