Ko se odločite za zvezo, se odločite, da boste odšteli osamljenost, sešteli srci, delili težave in množili srečo. Tako se vam vsaj zdi, namesto tega pa dva ne postaneta eno, ampak vsak postane pol, pravijo pesimisti, iz katerih pa v resnici govori egoizem. Tukaj je napačen veznik – ampak je povsem odveč. Vsakemu je jasno, da eno celoto sestavljata dve polovici. Če sta polovici, in ne četrtina in tri četrtine, nimate razloga za pesimizem v ljubezenskem računanju.
Foto: Profimedia
Kaj je pomembno za »naju«
Ko iz »ti in jaz« postaneta »midva«, bi se morala začeti nova paradigma. Kdaj iz ti in jaz postaneta midva, je ponavadi precej na spolzkem terenu, vsekakor se to zgodi najkasneje takrat, ko zaživita pod isto streho – in začneta plačevati iste račune. Nekaterim se sprememba paradigme zgodi že prej, in pogosto ne obema istočasno. Če imata skupne cilje, načrte za prihodnost in željo ostati skupaj, sta najbrž »vidva«. Včasih si je to težko priznati: izbrala sta sicer že imena otrok, a ko vas prijatelj povabi na potapljanje, nekoliko egoistično pozabite, da ima vaša draga ravno takrat zagovor magisterija. Seveda je pomembnejša ta velika, debela in trdna vez, ki jo v našem primeru predstavljajo enake družinske želje, a pomembne so tudi majhne, tanke in nežne vezi, ki so v tem, da ne pozabite za drugega pomembnih datumov, na primer. Si predstavljate, kaj bi se zgodilo z vašim telesom, če bi izginile vse kapilare?majhne pozornosti dovajajo energijo vajini veliki ljubezni.
Držite besedo!
Če vztrajamo pri prej omenjenem primeru, si lahko predstavljamo, da vas bo partnerka z ranjenim egom nekam poslala, od vas z grožnjami egoistično izsilila, da pridete na njen zagovor, ali pa vam bo razumevajoče rekla: »Seveda, pojdi se potapljat, važno, da se imaš fino!« in bo pri tem povsem iskrena in vas ne bo imela nič manj rada. Lahko pa vam zagotovimo, da vas bo imela še bolj rada, če boste šli na nejn zagovor, ampak to ni naša poanta. Nekdo od vaju mora v tem primeru nekaj žrtvovati, in ta nekaj je ego oziroma egoizem. Težko je vedeti ali celo s skupnimi močmi pretehtati, kaj komu več pomeni in se odločiti na podlagi tega. V tem in podobnih primerih lahko na pomoč pokličete zelo racionalnega pomočnika: čas. Se spomnite otroških iger in nagajanj: »Jaz sem prva rekla! Jaz sem prvi videl zrelo češnjo!« in podobno. V primeru obljub se je vsekakor najlaže držati pravila kdor prej pride, prej melje. Seveda je upoštevanje tega včasih nemogoče in neracionalno, vendar pa bo vaš kompas vselej mirno kazal smer, če se boste držali kronološkega reda obljub. Polagamo vam na srce, in ne samo v ljubezenski zvezi, ampak povsod: obljuba dela dolg. Obljuba bi morala biti sveta, zato dobro pazite, kaj obljubljate in se ne zgledujte po ameriških filmih, kjer si ljubimci obljubljajo luno. Če niste mož beseda, niste niti mož. Popolnoma enako velja za ženske.
Takoj opustite vlogo egoista/žrtve!
Če se vam iz neznanega razloga zdi, da morate vedno popustiti ali pa celo uživate v vlogi odrekajočega se partnerja, bolj natančno – žrtve, si to čimprej izbijte iz glave. Tudi to je le igra ega, ki uživa v vlogi žrtve. S tem ne škodite le sebi, ker si načrtno znižujete vrednost v lastnih kot tudi partnerjevih očeh, ampak delate s tem tudi medvedjo uslugo partnerju, pa tudi samim sebi. Enkrat vam bo zagotovo prekipelo, in partnerju, ki ves ta čas ni niti opazil, kako nehote vozi po vas, ne bo jasno, od kod prihaja vsa ta nakopičena jeza, ki so je zmožne samo egoistične žrtve. Zahtevate lahko, kar si želite, iskreno in naravnost poveste, kaj je pomembno za vas, se uprete, če vas kaj moti. Navsezadnje smo ljudje in saj veste: »Med iskrenimi ljudmi so preproste vse stvari«.
Prav tako napačna je tudi vloga pravega egoista. Seveda, tudi kot partner v zvezi ste svoboden človek, a tako kot povsod drugod, se tudi v zvezi vaše pravice končajo tam, kjer se začnejo pravice drugega. Ta predpostavka je seveda lahko jabolko spora ali vsaj trd oreh za skoraj vsak par. Stvari rešujte sproti, tehtajte prioritete, predvsem pa naj vas ne vodi sebični in preponosni ego. Ljubezenska zveza ni prostor, kjer kažete svojo moč, pač pa prostor, kjer jo črpate.
