Foto: Pofimedia
Mama si je končno izgovorila dopust in sedla v letalo. Že ob sedmih zjutraj sta se z Marinom, ki je v tem času postal njej zvesti spremljevalec, v čudovitem poletnem jutru odpeljala na Mednarodno letališče Čilipi. Vožnja do kar precej oddaljene zračne luke je bila pravo razvedrilo. S ceste se ji odpiral pogled za pogledom na prelepo Dubrovniško riviero. Rdeči karavan je zadovoljno predel, ko je po več kot tednu dni zapustil garažo.
»Tvoj avto je precej boljši od mojega starega forda,« je Marino z zavidanjem opazoval notranjost vozila in Andrejino tekočo vožnjo po serpentinah nad morjem. Avto je kar požiral kilometre.
»Tvoj ford je preprosta simpatična stara škatla, in mi je všeč,« je naklonjeno odgovorila. Passata je imela rada, a je morala neprestano paziti nanj, da ga je ohranjala v takem stanju, kot je bilo njej všeč. Marinovo vozilo je bil trpežno in neobčutljivo primorsko živinče.
Po dobre pol ure nestrpnega čakanja v razgledni čakalnici, je vendarle zagledala pristajati letalo, ki je napovedano po ozvočenju priletelo direktno iz Brnika. Z rdečimi in modrimi kockami posut rep ji je potrdil, da se je razveselila pravega.
»Tu notri je,« je vzkliknila in nezavedno pograbila Marina za roko. Toda žal se zaradi jutranje bleščave ni videlo skozi okna v letalo. Z razgledne ploščadi sta pohitela v notranjost letališke stavbe pred širok izhod, od koder se bodo usuli potniki željni poletnega sonca. Resnično, mama je prišla med prvimi. Bele hlače in bluza, ki ju je izbrala za potovanje, so ji odlično pristajale.
»Naj ti predstavim Marina,« se ji je nasmehnila po toplem tesnem objemu in pokazala na Dalmatinskega fanta, ki se je nekoliko nervozno prestopal poleg njiju.
»Marino, moja mama.«
»Dobro jutro gospa,« je vljudno pozdravil.
Sedmi del podlistka si lahko preberete TUKAJ
»Dobro jutro. Kar Marija mi reci,« je bila mama dobre volje. Hčerin spremljevalec jo je prijetno presenetil in še dodatno okrepil njeno razpoloženje.
»Dve veliki potovalki imam,« jima je omenila.
»Grem po voziček za prtljago,« se je Marino hitro ponudil in odhitel, mogoče tudi nekoliko prestrašen.
»Marino?« je vprašala mama s širokim nasmehom.
»Naš čistilec bazena,« je pojasnila.
Mama zdaj kar ni mogla zatreti smeha. »Videti je prijeten fant,« je dobrohotno menila.
»Samo prijatelja sva,« ji je pojasnila Andreja. »Nič več.«
Vožnja nazaj proti vili je v mamini družbi minila še hitreje kot prej. Marino je še enkrat povzel vlogo turističnega vodiča in tokrat prekosil samega sebe, saj je praktično poznal vsako naselje, ko so se peljali mimo.
»Tu stanuje moj stric,« je pokazal skozi okno. Mama je imela več časa pogledovati skozi okna kot Andreja, ki je morala paziti na vožnjo. Zanimiva vas z imenitnimi novimi hišami se je imenovala Kupari.
»Ti glej naprej,« je mama opozorila Andrejo, ko je tudi ona na hitro skušala s pogledom poiskati stričevo hišo, in spravila obadva v smeh. Vedno se je nekoliko bala, kadar je avto vozil kdo drug in ne sama. V dobre pol ure so se pripeljali pred vilo, ki je imela v naslednjih dneh postati tudi mamin dom.
»Kakšna čudovita hiša,« je od zunaj občudovala stavbo, medtem ko je Marino tovoril potovalki po stopnicah navzgor.
»Polovica gornjega nadstropja je najina, druga polovica je trenutno prazna,« je Andreja hitela pojasnjevati, čeprav ji je vse to že napisala po elektronski pošti. Njeno navdušenje je poneslo tudi njo. »Popoln mir bova imeli,« je še pristavila.
Notranjost apartmaja je bila še lepša. Bogato opremljena kuhinja, dve sobi, balkon. Na hodniku sta že stali obe mamini potovalki. Marino se je na hitro poslovil, a je na mamino prigovarjanje obljubil, da se bo kmalu zopet oglasil, o čemer Andreja ni niti za hip podvomila.
»Naj ti pomagam razpakirati,« se je ponudila. Skupaj sta se lotili polnjenja omar in predalov.
Sedmi del podlistka si lahko preberete TUKAJ
V naslednjih dneh se je zanju začel pravi dopust. Hodili sta na izlete v staro mestno jedro in se prepuščali poletnemu utripu zgodovinskega mesta. Vroče ure dneva sta preživljali na bližnji plaži, pozne popoldneve, včasih tudi večere doma na terasi, še bolj pozno zvečer sta posedeli ob modro osvetljenem bazenu. Dopoldne sta kolesarili, Andreja je tudi redno tekla vsak dan po nekaj kilometrov.
Zahvaljujoč občasnem Marinovem spremstvu so ju kmalu spoznali tudi lastniki bližnjih restavracij in poskrbeli, da sta jedli dobro in morda za kanček manj drago, kot ostala množica turistov. Mlad Hrvat se je rad družil z njima in celo plačal nekaj zapitkov, čeprav je večji del račune poravnavala mama, ki se je zabavala ob opazovanju, kako se mladenič trudi osvojiti njeno Andrejo.
Kljub pomanjkanju izkušenj in ene same resne zveze s sošolcem Petrom pred sedaj še skoraj desetimi leti, je bila Andreja sposobna oceniti vsakega človeka, tako potencialnega poslovnega partnerja in seveda tudi zasebno. Imela je prirojeno sposobnost, da je v zelo kratkem času iz pogovora in obnašanja dodobra spoznala sogovornika in njegove namene.
Tako je hitro opazila mamino očaranost nad črnolasim Marinom in njuno medsebojno naklonjenost. Oboje skupaj je povzročilo, da so vse več časa tičali drug z drugim, da se je nezavedno brisala razlika let, kar je navsezadnje opazil tudi on sam. Seveda njihovo druženje v troje ni ušlo niti njegovim kolegom, ki so ga imeli na piki že od dogodka z kolesi dalje. Andreji je bil Marino prijeten in večinoma zelo zabaven, predvsem pa predvidljiv in nezahteven spremljevalec.
V spranih kavbojkah, majici, večinoma obut v usnjene sandale, je visok, suh in črnolas predstavljal pravega Dalmatinskega galeba nabitega s testosteronom, pripravljenega na vse, da se dokoplje do želenega cilja. S svojim pozitivnim šarmom svojega naroda je zabaval obe Slovenki, še najbolj pa so se vsi skupaj smejali, kadar jih je vozil po bližnji okolici s starim Fordom. Vsaka vožnja posebej je bila avantura zase. Marina so zgleda poznali vsi in povsod so bili lepo in z veliko pristnega humorja sprejeti. Zagotovo so si ljudje tudi domišljali, da zviti mornar obdeluje obe, mamo in hčerko, in so se na ta račun, sicer prikrito, zabavali še bolj.
Obe je vodil po okolici Dubrovnika, si po nekaj dneh našel še star bicikl, po novega si v sposojevalnico ni upal več, da je lahko kolesaril skupaj z njima. Nekoč jih je peljal tudi na kopanje s prijateljevim čolnom in jih kratkočasil s pripovedovanjem zgodbic, ki so se dogajale na dolgih plovbah.
Mama in Andreja sta v zameno dobrohotno poravnavali račune za večerje, vstopnine v klubih, kadar mu ni uspelo izboriti jim prostega vstopa, račune za pijačo in kar je bilo podobnih stroškov.
»Prijeten mladenič, ta tvoj Marino,« je resno načela pogovor nekega večera, ko sta pozno zvečer sedeli ob bazenu in poslušali glasbo škržatov.
»Prijeten, preprost in zelo predvidljiv,« je še dodala Andreja.
»S tem ni nič narobe,« se je mama tako očitno postavila na Marinovo stran, da se je Andreja morala široko nasmehniti nekam ven v temo.
»Veš, da je strojnik na ladji. Deset mesecev na leto je odsoten. Tega poklica ne bo opustil. Morje in plovba je družinsko izročilo.« Vedela je, da bodo te besede potisnile pogovor na neko drugo raven.
Resnično mama nekaj časa ni spregovorila ničesar. Kot bi tehtala njene besede.
»Nočem biti že druga generacija, v neskončnost čakajoča, kdaj se bo vrnil,« je mogoče nekoliko pretrdo dodala.
»Zelo sva bila srečna,« ji je ugovarjala mama izgubljena v lastnih spominih na srečna snidenja. Solze, ki so jih prožili spomini med hojo po Dubrovniškem obzidju, je skrbno skrivala pred hčerko, a jih je Andreja takrat vseeno opazila.
»Bolna si bila od skrbi.« Resnica je morala biti spregovorjena. Ta večer je bil za to dovolj primeren. Časovna oddaljenost od nesreče videti dovolj dolga. Bog ve, kdaj bi do konca razumela mamino trpljenje, če je ne bi zapustil Peter.
»Očetov poklic je bil zelo nevaren,« ji je mama pritrdila. »To sva sprejela oba,« ga je skušala opravičiti za trpljenje, ki ga je naložil predvsem njej.
»Ničesar ne očitam ne njemu ne tebi.«
»Ti si veliko bolj razumska, kot sem bila jaz…«
Sedmi del podlistka si lahko preberete TUKAJ
»Bog, kako sem ga je ljubila in čakala,« je čez čas še tiho dodala, ko so mami odtavale misli v preteklost. Kadar so bile težave na ploščadih najhujše, so poklicali njegovo ekipo. Kako dolgočasno se mu je morala zdeti življenje doma ob ženi in hčerki. Koliko samožrtvovanja sem vložila v najin zakon in upanja, da se bo nekoč vrnil za stalno. Dokler ni eksplodirala cev in ji je glas v skandinavsko naglašeni angleščini, ki jo kljub obupni želji, ni bilo mogoče narobe razumeti. Misli so ji divjale in solze, ki so kapljale v travo je skrivala noč.
»Zelo sem bila prizadeta, ko sva končala s Petrom. Šele takrat sem se začela bolje zavedati, skozi kaj si morala iti ti.«
»Petra si imela zelo rada…«
»Ljubila sem ga z vso silo, ki jo zmore samo mladostnica.«
V njenih besedah ni bilo nobene šale. Ni je bilo stvari, ki je ne bi naredila zanj, se je stresla Andreja ob spominu na svojega prvega in do sedaj edinega fanta.
»Ljubezen pri ženski vedno premaga razum,« je z zamolklim glasom, ki so ga premagovala čustva, spregovorila mama. »Mlada si še. Ko bo prišel pravi, ne boš o ničemer več dvomila. Tudi, če bo strojnik na ladji.«
Andreja je tiho prikimala sama vase. Mama ga je še vedno ljubila in v njenem srcu, vsaj za enkrat, se je opomnila, ni bilo prostora za drugega.
»Ne bom se zaljubila v Marina,« se je nasmehnila, in jo prijela za roko. »Nekaj časa bova, kot vse kaže, še morali živeti sami.«
»Mogoče te začara tvoj novi prijatelj David,« ji je mama vrnila stisk.
»On ni niti moj prijatelj. Zagotovo me je ob obilici dela z montažo že zdavnaj pozabil.«
Avtor podlistka je izdal tudi prvi Slovenski BDSM roman, trilogijo, z naslovom ‘Južno od pekla’, ki se z lahkoto postavi ob bok mnogo bolj komercialno razvpitim ‘Petdesetim odtenkom sive’.
V pričujočem romanu, ki obsega 600 strani, lahko spremljamo pot mladega dekleta, skozi pravo Odisejado ljubezni, strasti in doživetij.
Več o knjigi se da prebrati tudi na njeni FB strani:
https://www.facebook.com/pages/Ju%C5%BEno-od-pekla/258513797676858
Knjigo lahko zdaj naročite tudi neposredno na elektronski naslov založbe: astar.zalozba@gmail.com in poslali vam jo bodo v roku treh dni.
