Foto: Profimedia
ČETRTO POGLAVJE
Torkova vožnja proti mestu nakupov je bila mnogo bolj sproščena, kot samo dan poprej. Z nasmehom se je spomnil, kako zelo je bil še včeraj nervozen. Čisto na trnih. Nič čudnega. Upadanje prometa in splošna črnogledost na gospodarskem področju se je zažirala v vsako dejavnost, ki je bila odvisna od ponudbe in povpraševanja na trgu. Za zdaj se bodo vsi skupaj oddahnili. Samo upal je lahko, da bo v jeseni več dela in s tem tudi prepotrebnega zaslužka. Tako za njih kot za vse, ki so se borili za vsakodnevni obstanek na majhnem slovenskem prostoru storitev.
Včeraj popoldne je že naredil popis materiala. Končne količine bo lahko določil danes, ko bosta z gospodično Andrejo pregledala še zadnje preostale prostore. Že med izdelavo popisa, so mu misli nekajkrat odtavale k njej. Njene zelene oči. Prisegel bi lahko, da so bile posute z oranžnimi pegicami. Lahko bi pogledal bolje, se je okaral, a kaj, ko ga je spomin nanje začel zasledovati šele po kosilu. Prisegel si je, da si jih bo ogledal bolje.
Zdaj je že rutinirano zapeljal pred stavbo in se samo s tanko mapo v roki napotil proti vhodu. Do minute točno, kot sta se dogovorila včeraj. Raje prej, kot prepozno, se je držal časovnih terminov.
Brkati varnostnik danes ni bil sam. Že od zunaj izza steklenih vrat, je opazil, da Andreja sedi poleg njega. Govorica njunih teles mu je pokazala, da se prijateljsko pogovarjata. Direktor mu je res določil pravo spremljevalko. Dekle je poznalo tako vse zaposlene, kot tudi vse kotičke v stavbi.
Tretje poglavje podlistka si lahko preberete TUKAJ
»Dober dan, sem pozen?« je pozdravil, a istočasno vedel, da temu ne more biti tako.
»Ne, ne,« je odkimala. »Nekoliko sem posedela pri našem Tomažu, ki dopoldne pazi na nas.«
»Da mu vsi skupaj ne uidete domov,« se je nasmejal.
»Tako je, brez vednosti Tomaža nihče ne more nikamor.«
»Imate veliko dela?« je vprašal med vožnjo z dvigalom, da je zapolnil tihe trenutke v tesnem prostoru in obdržal pobudo.
»Mislite naše podjetje, ali mene?«
»Oboje,« se je nasmehnil.
»Mi ima dovolj dela. V sušnih obdobjih, ki se v zadnjih letih pojavljajo tudi pri nas, nam delo dodeli Ameriški principal, ki je naš lastnik. V nobenem primeru nas kot skupino ne pustijo lenariti,« se je nasmehnila in nadaljevala:
»Naš direktor ne pustu lenariti nikogar. Tudi mene ne. Dela imam več kot ga zmorem opraviti in ne vidim mu konca.«
»To je dobro,« se je strinjal. »Ste vsaj lahko brez skrbi.«
»Kar se tega tiče, res,« se je strinjala. Rada je opravljala svoje delo, ki v resnici ni bilo nikoli točno določeno. Vedno je bila tam, kjer se je pojavljalo ozko grlo ali je kazalo na zamudo. Potrebovali so jo vsi in vsak posebej. Postala je vir informacij in največkrat je edina vedela, kako so projekti med seboj povezani in soodvisni. Nalagali so ji vedno več dela in odgovornosti. Sprva samo direktor, potem še vsi ostali in na koncu je neodvisna od vseh vskočila tam, kjer se je njej zdelo potrebno. Telefon ji je zvonil podnevi in ponoči, ob konceh tedna, v kopalnici, v kuhinji. Povsod.
Med ogledom zadnjih pisarn je prejela nekaj klicev. Po stavbi se je hitro razvedelo, da opravlja popis prostorov, ki pridejo v poštev za dodatno klimatizacijo.
»Samo najnujnejši,« ji je odgovarjala. »Za dodatne želje kar h glavnemu,« je vsakega napotila, in zahteve so počasi potihnile z njimi tudi pretirano poskakovanje prenosnika.
»Nič nas ne moti, če opremimo še nekaj dodatnih pisarn,« je namignil David. Popis se je bližal koncu in z veseljem bi še nekaj časa hodil za njo po dolgih hodnikih in opazoval njeno ljubko okroglo zadnjico v napetih belih hlačah, ki jih je nosila danes. Andreja je bila čista desetka, o tem je bil zdaj že nesporno prepričan. Samo veliki napetosti je lahko pripisal, da tega ni v celoti opazil že včeraj.
Tretje poglavje podlistka si lahko preberete TUKAJ
»Ne smemo preseči stroškov,« je zavrnila njegove besede. Saj mu je bilo jasno. Varčevali so povsod, naročala so se tista dela, ki so bila tako ali drugače nujna in najbolj upravičena.
»Imava morda še čas za kavico?« je vprašal ko sta končala. Obsedela sta namreč kar v zadnji pisarni in medsebojno uskladila popise. Do nikakršne zmede naj ne bi prišlo.
»Ven ne smem kar tako, niti nimam časa. Lahko jo ponovno skuham v naši kuhinjici. Eno na hitro,« je predlagala.
»Odlično,« se je razveselil David, tako kave kot klepeta.
»Odličen okus ima,« jo je pohvalil. »Ravno prav je močna, tako imam najraje.« Andreja je ravnala papirje in odpila požirek. »Me veseli, da vam je všeč.«
Zadnji dve uri ga je večkrat kradoma pogledala. Fant, ki bi ji lahko bil všeč. Za glavo višji od nje, postaven, nikakor ne premočan, ampak moško eleganten, čeprav še vedno deških potez. Nima jih še trideset, je pomislila. Prikupen obraz, ki je znal postati zelo resen, kadar sta se pogovarjala o poslu. Črni lasje so bili samo pika na i.
Izbij si ga iz glave, si je ukazala. Takšen fant ima zagotovo dekle, morda celo ženo in dva otroka. Bo že prišel pravi, se je potolažila. Sicer pa ni neka obupanka, ki išče partnerja za vsako ceno, je naprej ohranjala hladen izraz, ki ni mogel odvzeti lepote njenemu obrazu.
»In v petek na dolg zaslužen dopust?« se je David odloči, da poskusi speljati pogovor ob kavi v bolj neformalne vode.
»Bolj strokovna ekskurzija kot dopust,« se mu je nasmehnila.
Tretje poglavje podlistka si lahko preberete TUKAJ
S smehljajem na obrazu mu je bila še bolj všeč. Zaželel si je, da bi se smehljala več. Morda, da bi skupaj doživljala stvari, ki bi jo sili k nasmehu. Zelo resna je znala biti. Odločna. Nikakršna frfravka, ali vase zagledana uslužbenka, ponosno nedostopna samo zato, ker je del napol ameriškega kolektiva.
»Ogled Rimskih znamenitosti?« je zatipal in jo spravil v lahen smeh.
»V Brazilijo grem,« mu je zaupala še vedno s smehljajem na obrazu, ki je zdaj dobil nekakšno bolj zagonetno obliko. Mogoče navihano. Kot bi se nekoliko norčevala. Zdaj je bil prepričan, da dekle zna voditi sogovornika točno tja, kjer si to želi.
»Resnično?« si je pustil glasno podvomiti o tem, ravno zaradi izraza, ki ga je za nekaj kratkih trenutkov spremenil nasmeh.
»Seveda. Vedno sem si želela ogledati to veliko državo in proučiti njeno barvitost na lastni koži.«
Saj je res, je pomislila. Samo ne še letos. To bo najin dopust. Mama ga potrebuje veliko bolj kot jaz. Ni šlo prej, in izkoristila je prvo možnost za to.
»Tako daleč …« je zamrmral. Zagotovo gre fant z njo, se je odločil po hitrem premisleku. »S fantom?« se je zaslišal, kako mu je spontano ušlo vprašanje.
»Oh, oprostite, saj to me res ne bi smelo zanimati,« se je na hitro opravičil.
Andreja se je zvonko nasmejala. Vprašanje jo je spravilo v dobro voljo. »Z mamo,« mu je še vedno v smehu odgovorila.
»Da bo pazila na vas v daljni Braziliji,« jo je dopolnil, zdaj že popolnoma prepričan, da gre za šalo.
»Tako je,« mu je pritrdila. »Kam greste pa vi na dopust?«
»Moj sodelavec in jaz bova namesto letošnjega dopusta uredila hlajenje vaših prostorov. V enem mesecu bova končala. Ravno ko se vrnete.«
»Idealno. Bova skupaj naredila tehnični prevzem. Boste lahko potem odšli,« je bila prijazna z njim.
»Dogovorjeno. Končano bo za vašo vrnitev,« je obljubil. Mogoče bo treba dodati delovno soboto ali dve, je na hitro preračunaval v glavi, ampak skupni prevzema bo tudi zanimiv. Takrat jo povabim ven, se je odločil in nekoliko zamišljeno odpil zadnji požirek kave.
Avtor podlistka je izdal tudi prvi Slovenski BDSM roman, trilogijo, z naslovom ‘Južno od pekla’, ki se z lahkoto postavi ob bok mnogo bolj komercialno razvpitim ‘Petdesetim odtenkom sive’.
V pričujočem romanu, ki obsega 600 strani, lahko spremljamo pot mladega dekleta, skozi pravo Odisejado ljubezni, strasti in doživetij.
Več o knjigi se da prebrati tudi na njeni FB strani:
https://www.facebook.com/pages/Ju%C5%BEno-od-pekla/258513797676858
Knjigo lahko zdaj naročite tudi neposredno na elektronski naslov založbe: astar.zalozba@gmail.com in poslali vam jo bodo v roku treh dni.
