Foto: Thinkstock
Petek je bil kmalu tu. Janez je v dnevih pred srečanjem, na dekletovo željo, poslal še nekaj svojih slik na katerih je menda izgledal bolje. Navsezadnje, sta si mislila, če je poslal eno, je popolnoma vseeno, če pošlje še tri. Tudi Marko je v odgovor poslal dodatne slike.
Kaja se je nervozno sprehajala po stanovanju in razmišljala kaj obleči. Vse dni pred srečanjem je bila živčna. Včasih se je že težko zadrževala, ko jo je popadla jeza na Janeza, ki ju je spravil v tak položaj.
»Kar koli oblečeš bo v redu,« jo je miril in po prstih previdno hodil okrog nje.
»To pa že ne. Vsako oblačilo mora biti primerno priložnosti,« je bila stroga.
Kaja se je takoj zavedela svoje teorije o oblačenju. Dobro, ampak kakšna so primerna oblačila za tako priložnost? Za sestanek z nekom katerega glavni cilj je skok z njo med rjuhe. Morda bi morala iti kar gola, je postala zopet razdražena.
»V redu, no,« je poizkušal biti previdno spravljiv Janez. »Prepričan sem, da se boš znala pravilno urediti.«
Kaja se je nasmehnila:
»Nič ne skrbi. Vsaj ne preveč,« se je na koncu posmehnila situaciji v kateri sta se znašla.
Neverjetno. Ni mogla načuditi sama sebi, ko je iskala po omari. Še pred pol leta bi strogo odklonila vsako vmešavanje tretjega, ali bog ne daj celo četrtega v njuno intimo. Sedaj pa išče pravo obleko za na prvi seksualni sestanek?? Mar slepo sledi njegovim željam, ali ima on tak vpliv, da njegove želje postanejo sčasoma tudi njene? Navkljub moralnim normam okolice in tudi svojim, jih je že pripravljena prekršiti, oziroma se odpraviti na pot prekršitve. Smo ženske tako zlahka vodljive, ali je le ona tako vodljiva, mehka, da se jo da pregnesti v karkoli, kot umetnik pregnete glino v obliko po njegovi domišljiji. Bi tudi ropanje bank postalo zanjo sprejemljivo, če bi Janez to predlagal?
Kaj pa obratno? Bi on ropal banke, če bi ona to predlagala? Domišljija ji ni dala miru.
»Janez, dajva na poti v Radovljico, mimogrede še oropati banko v Kranju,« je predlagala.
»Oh, mar tako močno potrebujeva denar za položnice?« je bil presenečen.
»Niti ne, samo zabavno bi bilo, kajne?«
»Najbrž res, če ti je všeč take vrste zabava. Dvomim, da je to ravno za naju.«
»No, pa drugič,« se je zahahljala.
»Velja, bova kupila nove kuhalnice in z njimi pod puloverjem poskusila izsiliti kakšen tolar.«
Oblekla je temno zelene hlače, ki so se lepo ujemale z njenimi svetlimi lasmi. Zraven je nosila skoraj črno, rožasto majico, precej odprto izrezano, zračno in zelo ohlapno. Tudi črn, bogato čipkast modrček, ki bo lepo viden od strani, skozi izreze za roke in še od zgoraj, če se bo nagnila naprej. Še sandali z visoko peto in je bila pripravljena.
»Hudoooo,« je komentiral.
»Majica?«
»Ne, ti v tej majici.«
»In ti misliš na srečanje v kavbojkah in športnih copatih?«
»Da.«
»Pheeeew,« je zavzdihnila Kaja … mogoče je pa še bolje tako, je pomislila.
Ko sta v starem Fiatu drvela mimo Kranja, je na kratko, v šali, še enkrat vprašala:
»Banka?«
»Naslednjič,« je prav tako na kratko rop banke preložil na boljše čase.
Malo pred Naklim je za vsak slučaj ponovno poklical Marka. Kaja je napeto sledila kratkemu pogovoru.
»Vse je v redu. Čakata naju,« je pojasnil, kot da ona sedeč poleg njega ne bi vse slišala.
»Prav …« je bila zamišljena.
»Te skrbi?«
»Malo pa že.«
»Vse bo v redu, boš videla.«
Kaja je prikimala in zrla skozi okno.
»Podeželske ceste so veliko bolj zanimive … od avtocest,« je zdaj že iskala postaje na avtoradiu in se skušala sprostiti.
»Saj bova kmalu tam. Še 10 minut,« jo je miril, tudi sam že nervozen.
Hitro sta bila v Radovljici, manj hitro sta našla brezplačno parkirno mesto in še počasneje lokal, v katerem so bili dogovorjeni za srečanje.
»Kako jih bova spoznala?« je hotela vedeti. Dlan s katero ga stiskala za roko je imela vročo in vlažno.
»Edini par, ki nama bo všeč,« se je živčno zasmejal v odgovor.
»Ali pa bom poklical Markov prenosnik in bova sledila melodiji,« je to pot resno odgovoril, ko je nekoliko bolj strokovno preučil problem.
»Tamle sta,« je zašepetala. Opazila in prepoznala ju je prva.
»Ah, saj res.«
Pristopila sta k mizi.
»Simona in Marko?« je vprašal Janez.
»Oh, sta že prišla! Kaja in Janez seveda?«
Oba sta vljudno vstala. Marko in Janez sta si podala roki, dekleti sta se nekoliko v zadregi na Simonino pobudo, tudi na hitro poljubčkali.
»Prosim sedita,« sta ju povabila.
Sedla sta na nasprotna stola, za nizko mizico. Kaji je bil par takoj všeč. Marko je bil manj suh, kot je bilo videti na slikah, ampak še vedno vitek ter malce višji od Janeza. Imel je dolge roke in opazno vitke, elegantne prste. Tudi on je bil oblečen v kavbojke, preprosto majico in rjave sandale. Dobre sandale je pomislila. Niso bile poceni. Kaja se je dobro spoznala na obuvala. Čevlji, sandali in podobno, so bili skoraj že njen fetiš, ji je včasih ponagajal Janez.
Dekletu se je morala nasmehniti in Simona ji je nasmeh takoj prijazno vrnila. Bila je pravi deklič, očitno mlajša od nje, čeprav v resnici samo dobro leto in tudi bolj vitka. Lahko bi jo zamenjala za srednješolko, če ne bi poznala njene prave starosti. Črnolaska, srednje dolgih las, bele polti, ki ji bo na soncu takoj potemnela, je z zavidanjem pomislila.
Obute je imela že precej znošene japanke, s katerimi se je neprestano igrala, jih natikala in zopet sezuvala. Tudi ona je nervozna, ne samo jaz, je z olajšanjem pomislila. Na zadnjici so ji čepele kratke hlače iz jeansa. Ampak kakšne, se je s težavo zadrževala, da se ni zahahljala. Usta so Kaji kar sama od sebe lezla narazen.
»Te spravljam v dobro voljo?« je njene smehljaje opazila Simona. Kaja v elegantnih sandalih in čudoviti majici ji je bila res všeč. Pa še tako prijazno se ji je ves čas nasmihala. In tudi Janez, prav v redu fant, je imela občutek. Na prvi pogled, previdno, se je takoj resno opomnila.
»Da, všeč mi je tvoj stil oblačenja. Res ti paše. Lahkotno in preprosto.« Kaja je občudovala Simonine hlače. Bolj porezane res ne bi mogle biti, je pomislila. Skoraj že premajhne, potrgane in razcefrane. Dobra je, da jih sploh spravi gor. Oranžne flouroscentne tangice pod njimi so kukale od vsepovsod, razcapan presredek modrih jeans hlačk jih je zelo slabo pokrival. To bo nekaj za Janeza, se je nagajivo veselila zanj sama pri sebi in na obrazu se ji je zopet zarisal nasmeh.
»Tudi meni je všeč tvoj stil. Lep in precej elegantnejši od mojega. Tako kot se za prvi sestanek tudi spodobi. Ampak moj Marko naravnost obožuje te razcapane hotkice, ki kmalu ne bodo več za v javnost!«
»Tudi meni so tvoje hlače zelo všeč,« je pribil Janez. Kaja je planila v smeh, za njo še Simona.
Po začetnem kramljanju in obisku natakarja so se posvetili bolj resnim temam.
»Kako to, da sta se odločila poiskati par za srečanja?« je Janez zavrtal v led s prvim vprašanjem.
»Predvsem iz gole radovednosti,« je odgovoril Simonin fant in skušal s pogledom neopazno prodreti skozi široke rokave Kajine majice. »Na internetu sva brala, kako ljudje uživajo pri trojčkih in kako razburljive so razne menjave, pa sva si rekla, v redu, dajva, poskusiva še midva. Sprva sva premišljevala samo o trojčku, a se nama nekako ni zdel preveč pošten. Dve dekleti in jaz bi bilo predobro zame, dva fanta preveč zanjo. Najbolj pošteno je še en par, sva se odločila.«
»Pa imata s tem že kakšne izkušnje?« je previdno zanimalo Kajo.
»Prav nikakršnih. Za Simono sem njen prvi in edini fant doslej. Jaz sem hodil z dvema dekletoma poprej. Z eno tri leta in z drugo samo dva meseca,« je Marko pošteno razkril svojo preteklost.
»Midva sva nedolžnost izgubila drug z drugim in še nikoli doslej nisva bila s kom drugim,« je zardevajoč razkrila pomemben podatek tudi Kaja.
»A moraš popolnoma vse povedati!« jo je v šali okaral Janez.
Vsi so se zasmejali, nato je četverica mladih, zatopljeni v svoje misli, za hip obmolknila. Zavedeli so se, kako zelo pomembne informacije so si razkrili med seboj. Pomenile so, da so vsi zdravi in, da ni bojazni za prenos kakšnih bolezni ali podobnih neprijetnosti. Povedano je tudi zavedno pomaknilo še en korak bližje k uresničitvi njihovega načrta, kar je pri vseh štirih povzročilo rahlo tesnobo. Marko se je odločil spregovoriti:
»Moram reči, da naju to samo veseli. Pri iskanju sva se v resnici najbolj bala bolj izkušenega para, kot sva sama. To bi po najinem mnenju pomenilo, da bi bil lahko tudi riziko okužbe večji. Po drugi strani sva si zelo želela, da bi raziskovali skupaj, kar bi bilo za bolj izkušen par morda že dolgočasno in bi dogajanje mogoče hotela preveč pospešiti.«
Janezu je bilo Markovo razmišljanje všeč. Fant ni bil neumen. Daleč od tega.
»Tu je še veliko praktičnih vprašanj,« je omenila Kaja. »Postaviti bi bilo najbrž potrebno neke dogovore in omejitve. Navsezadnje nimamo nikakršnih medsebojnih navad in bi bilo treba nadaljevati previdno.«
To pot je odgovorila Simona in se pri tem živahno presedla. Oranžne tangice izpod kratkih hlač so ponovno poblisnile Janezu pred očmi:
»Midva razmišljava takole in tako bi tudi predlagala; to srečanje danes je zelo lepo in lahko rečemo, da smo naredili drugi korak. Mimogrede Janez, tvoja ideja o korakih je dobra in nas na ta način ne sili, da se v kaj podamo prehitro ali premalo premišljeno. Nihče od nas ni mogel vedeti, kako bo današnje srečanje izzvenelo, dokler se v resnici nismo videli, oziroma spoznali. Dajmo, pripravimo še en sestanek, recimo naslednjo sredo. Do takrat si lahko doma, v miru in s premislekom, napišemo vsa praktična vprašanja oziroma pomisleke. Zapišemo na list papirja, da ne bomo pozabili česa vprašati. Iz tega bomo videli, kaj koga zanima, oziroma kakšni dvomi se nam porajajo. Na podlagi teh vprašanj in odgovorov se že lahko dogovorimo za neka pravila, ki bodo kasneje urejala odnose med nami.«
»V sredo moram delati dlje, ampak s povedanim se popolnoma strinjam in lahko prideva, samo kasneje,« je takoj odgovorila Kaja in v Janezovo prijetno presenečenje tako odločila tudi v njegovem imenu.
»Prav, saj lahko pripravimo sredino srečanje v Ljubljani, tudi zaradi tvoje službe bo tako lažje,« je ustrežljivo predlagal Radovljiški par.
Ljubljana je bila vsem po godu in kraj naslednjega srečanja, je bil tako dogovorjen.
Debata je sedaj preskočila v manj napete oziroma delikatne teme. Razgovor se je začel razvijati v običajne smeri, predvsem o prihajajočem poletju, dopustih, službah in podobnih tegobah, ki tarejo današnji svet. Simona in Marko sta povedala, da stanujeta skupaj, v prazni hiši, ki je last sorodnice, ki je odšla na obisk k sinu v Kanado in tam ostala. Hiša je bila naprodaj, kupcev ni bilo in sorodnica je bila vesela, da se objekt – tudi s pomočjo njunih staršev – vzdržuje in ne propada.
Janez je razlagal o svoji službi in pri tem zadovoljno opazoval Simonino presedanje po nizkem oblazinjenem pletenem naslanjaču. Tudi Kaja je večkrat zalotila Marka, kako jo občudujoče opazuje.
»Grem na stranišče,« je oznanila Simona in seveda se ji je takoj pridružila tudi Kaja. Drugače ne bi moglo biti. Dekleta hodijo na wc vedno skupaj. Za to pravilo se jima ni bilo treba dogovoriti.
Toaletni prostori so bili lepo urejeni in čisti, predvsem pa prazni in primerni za zaupen dekliški pogovor.
»Ti je Marko všeč?« je Simona naravnost popolnoma prostodušno vprašala.
»Mi je,« je odkrito odgovorila. »Zelo v redu fant je videti. Kaj pa Janez tebi?« je zanimalo Kajo.
»Seveda, tako zelo cute je,« ji je priznala.
No, to sta sedaj razčistili in čas je bil za pravo lulanje. Zaprli sta se v kabini, druga ob drugi in poslušali šum odtekanja vode. Simona ni mogla zdržati, da se ne bi začela smejati.
»Nehaj, če ne se ne bom mogla polulat do konca,« se je sedaj smejala tudi Kaja.
Medtem sta fanta osamljeno obsedela pod senčnikom.
»Enkratno punco imaš,« je povedal Janez in res tako mislil.
»Hvala, tudi ti. Kaja mi je resnično všeč,« je bil Marko odkrit.
Fanta sta bila zadovoljna. Imela sta občutek, da se je vse dobro začelo. Oba para sta bila atraktivna, dekleti zelo seksapilni. Predvidena menjava je oba navduševala, nihče se ni ob tem čutil prikrajšanega.
Z občudujočim pogledom sta spremljala obe, ko sta stopali nazaj proti mizi.
»No ljubčka, sta naju že pogrešala?«
»Zelo,« sta v en glas priznala.
»Pri dekletih to ne gre tako hitro, kot pri fantih,« je dolgotrajen postopek dekliškega lulanja skušala bolj strokovno obrazložiti Simona.
Vsi so se sproščujoče nasmejali.
Pozno popoldne se je prehitro prevesilo v večer in počasi se je bilo treba posloviti. Z obljubo po srečanju že naslednjo sredo, sta Kaja in Janez sedla v avto, še enkrat pomahala in oddrvela proti Ljubljani.
Sreda se je nezadržno bližala.
»Sestaviti bo potrebno vprašanja,« je zavzdihnila Simona. Tako kot včasih v šoli je tudi to pot odlašala z nalogo skoraj do konca. »Dajva. Če misliva resno in ne kar nekaj.« Saj ko je enkrat začela, ji je steklo. Le začeti je bil problem.
»Seveda, takoj bova.« Marko je na računalniku oblikoval prodajne formularje za podjetje, v katerem je bil zaposlen. Včasih je delo opravljal tudi popoldne od doma.
»Prav, je odprl novo stran v Wordu. Greva. Prvo vprašanje?«
»Ohhhh, kaj naj vprašam …« si je razbijala glavo. »Že vem!« se je nasmehnila.
»Vprašanje za Kajo: Ali pri vsakem odnosu doživiš orgazem?«
»Vprašanje ni v redu,« je povedal Marko.
»Kako ni v redu?? Saj smo se dogovorili, da vsak vpraša, kar ga zanima.« Simona je bila kar užaljena. S težavo se je domislila prvega vprašanja, in že kritika. Marko je to po njenem preveč rad in predvsem čisto prevečkrat počel. »Mene pač to zanima.«
»Pri vprašanjih velja biti še posebno previden. Tudi pri odgovorih nanje. Naj ti razložim, kaj mislim s tem. Tvoje vprašanje je dobro, vendar ne v kontekstu tega, zaradi česar se mi srečujemo. Poglej;« sedaj je zajel sapo, kar je pomenilo, da bo zopet pametoval, se je zdolgočaseno nakremžila.
»Če ti na to vprašanje Kaja odgovori pritrdilno, da vedno doživim orgazem pri odnosu, je to velik pritisk name. Ob spolnem odnosu z njo torej pričakujem, da ji bo prišlo. Ona pa orgazma zaradi stresa in nervoze ne doživi in njen partner – to je v tem primeru jaz – je lahko zaradi tega frustriran ker ima občutek nesposobnosti.«
»Zdaj razumem, kaj misliš,« je postalo jasno tudi njej.
»Istočasno tvoje vprašanje velja tudi za naju. Nanj bova morala odgovoriti tudi midva.«
»Jaz bi jasno povedala, da pri vsakem odnosu doživim orgazem.«
»To ni pravilno. Lahko bo Janez zaradi vzburjenja doživel izliv prehitro. Kdo te bo potem peljal do orgazma? Pa bo vseeno štelo kot odnos. Pravilen odgovor na tako vprašanje je, ne, ne pride mi vedno, vendar vedno uživam pri spolnosti, zaradi bližine in intimnosti združitve.«
»O moj bog Marko!«
»Prav tako moraš biti previdna pri odgovorih. Če te Janez ali Kaja vprašata, kaj si misliš o golden showerju, ne moreš odgovoriti, da se ti taki ljudje do konca gnusijo, da bi jih najraje kar podavila ali poslala v umobolnico. Niti obratno. Ne moreš jima takoj prvi dan zaupati, da po vsakem orgazmu lulaš po partnerju. Kaj veš kaj onadva o tem mislita. Potrebno je biti zelo diplomatski,« se je smejal.
»Saj razumem no. Tole sploh ni enostavno. In ne lulam po partnerju, kakšne neumestne primerjave pa daješ!« je bila skrušena.
»Ne skrbi, vse bo v redu. Samo pamet v roke in zavedanje, da je vsako vprašanje in odgovor več, kot je videti na prvi pogled.«
Simona je dodala: »Ampak, glede na naše načrte, lahko že vnaprej predvidevava, da gre za izredno tolerantna človeka. Odprtih nazorov in visokih limitov.«
»Res je, zato morava in tudi sva taka tudi midva.«
Sreda je bila tu, Kaja je že v službi, ki je ob sredah vedno trajala dlje kot običajno, razmišljala o srečanju. Upala je, da sta dobro pripravila vprašanja in skoznje izrazila vse svoje pomisleke. Zanimivo, je razmišljala, koliko stvari se razreši samih po sebi kadar si z rednim partnerjem in koliko vprašanj se kar naenkrat pojavi, ko planiraš seks z neznancem. Zabavno, pa tudi resno, je bilo pisati vprašanja. Vsak posebej v svoj notesnik in jih potem združiti na enem listu. Kaj vse Janezu hodi po glavi. Njegova vprašanja so bila poučna tudi zanjo. Joj joj, fantje so pa res drugačni …
Po dolgem delavniku je pohitela domov in se osvežila pod prho. Medtem je prišel s fakultete tudi on in iskal svoje cunje po omarah.
»Si pripravljena!?« je zavpil skozi zaprta vrata in šumenje vode.
»Deset minut!«
»Ok.«
Gola je stopila iz kopalnice. To pot se je že v službi odločila, kaj bo nosila na današnjem srečanju. Glede na res vroče dneve – tisti pravi začetek vročine – so obljubljali po radiu, se je odločila za kratko belo obleko. V precej debel bel bombaž so bile všite rožaste čipke, katere so obrobljale spodnji del krila in enako tudi zgornji del. Pod prsmi je bila obleka stisnjena z všitim trakom. Blago je bilo posuto z okroglimi, malimi, drobno obšitimi luknjicami, katere so skupaj in vsaka posebej, skrbele za ustrezno zračnost. Široke naramnice so pokrivale ramena in nosile obleko. Modrčku se je tokrat odpovedala.
»Lepo!« je pokomentiral Janez, ki v nasprotju z ženskim, oblačenju moških nikoli ni posvečal pretirane pozornosti.
»Jaz sem mala nedolžna deklica v beli oblekici,« se je zasmejala in naredila plesni korak po spalnici mimo na stežaj odprtih omar.
»Popravek,« se je oglasil, »ti si mala deklica, v beli oblekici, ki ga rada dobi tudi v rito. Sedaj pa prosim pohiti, kajti pozna sva že.«
»Za tole zelo nesramno pripombo te bom kruto kaznovala.«
»Aha, se že ves tresem,« se je nasmehnil. Za zdaj je bil še precej močnejši kot ona, kaznovanja, predvsem krutega, bi se prej vesel kot ne.
»Tvoja kazen se začne takoj in ne bo kmalu minila!« je bila videti resno ogorčena.
Posegla je pod obleko, slekla prej tako skrbno izbrane bele tangice in jih odvrgla na posteljo.
»Pojdiva!«
Kar vroče ji je postalo ob Janezovem zadovoljnem nasmehu. Mogoče se je v tej odločitvi le prenaglila, kajti obleka je bila precej kratka. Ni je nosila prvič, zato je vedela, da jo všit pas pod prsmi rad vleče navzgor. Počasi in vztrajno. Pa še čipke. To, da bo zaradi kratke dolžine ves čas sedela na goli zadnjici, ji je bilo jasno že prej, ampak pazljiv moški pogled bi z lahko prodrl tudi skozi čipkasti spodnji del krila.
»Prav pa pojdiva,« se je strinjal.
Po stopnicah navzdol je še nekako šlo. Janez jo je gledal v zadnjico od zgoraj in obleka je bila videti še dovolj spodobna. Ko pa sta stopala proti avtu, je pogled od zadaj že nakazoval drznost Kajine poteze. Janezovo trpljenje se je, kot je pravilno napovedala, začelo.
Simona in Marko sta že sedela na terasi. Čeprav nevajena Ljubljane sta lokal hitro našla. Pomagal je tudi pravočasen, že kar zgoden odhod iz Radovljice. Za sedenje sta izbrala kotiček, lepo v senci, odmaknjen od glavnine ostalih miz, ki so bile večinoma prazne.
»Tamle gresta!« je vzkliknila Simona. Vstala je in pomahala dvojici.
Tudi Marko je vstal. Pogled na prihajajočo mladenko, tokrat oblečeno v belo, mu je pognal v kri po žilah. Kratka obleka je optično še podaljšala njene vitke noge.
Simona je stopila naproti, poljubila Kajo in Janeza ter sedla nazaj za mizo. Fanta sta se zopet uradno rokovala, Kaja je tokrat dobila še poljubček od Marka.
Sedli so za mizo. Kajino upanje, da ji bo miza pomagala pri zakrivanju njenih breztangičnih težav, je splavalo po vodi. Videti je bilo, kot bi vsi lokali kar tekmovali med seboj, kdo bo imel manjšo in nižjo mizico. Na srečo je bilo oblazinjenje ratana videti brezhibno čisto. No vsaj to, se je oddahnila. Tako ji ni preostalo drugega, kot sesti, prekrižati noge in upati na najboljše.
Simona je danes nosila kavbojke, tako ozke, da jih je bilo najbrž nemogoče sleči, če je že oblačenje po nekem čudežu uspelo. Visoke rdeče allstarke so še bolj poudarile modrino hlač in vitkost njenih nog. Tudi rdeča majica je zaključevala podobo. Preprosto in lepo. V skladu s črnimi lasmi in modrimi uhani.
Kako je drobn, je pomislil Janez … in ljubka. Ob pogledu na njene, skoraj deško oblikovanje boke, mu je za trenutek celo uspelo pozabiti na izpostavljenost Kajinega mednožja. Simona je bila živahno dekle. S težavo je sedela mirno, dolge noge je premetavala okoli mize in bila pravo nasprotje, vzorno, z lepo sestavljenimi koleni sedeče Kaje, ki se skoraj ni premikala.
Naročili so pijačo, počasi pili in klepetali. Dan je bil topel, skoraj že poletno vroč. Na zasenčeni terasi je bilo prijetno in nikakor ne prevroče.
»Začnemo?« je Marko po kratkem uvodnem kramljanju posegel po listu.
»O. Oh ne še, ne še, to bo tako dolgo trajalo. Midve morava prej še na stranišče. Kajne Kaja?«
»Seveda. Težko sem že čakala, kdaj boš predlagala.«
»Punci, vidve imata vnet mehur,« je komentiral Janez.
Vsi so se zasmejali, Simona pa je živahno skočila na noge, se kot slučajno postavila pred Marka in elegantno, malce v šali, z roko pomagala Kaji na noge. Pred njo se je pomudila ravno dovolj časa, da je lahko prijateljica poravnala navzgor nagrbančeno obleko.
»Brez hlačk si!« je v wcju izbruhnila v smeh. Že po poti do tja se je veselo muzala in nasmihala.
»O ne, ne, čisto male bele tangice imam, pa se zaradi bele obleke skoraj ne opazijo!« se je nagajivo nasmehnila Kaja.
»Seveda, seveda, res se ne opazijo. Ampak samo zato, ker jih ni. Videla sem tvojo kosmatinko, do zadnje dlake,« se je prešerno smejala prijateljica.
»Nič nisi videla, sedaj že vem. Nobenih dlak ni.«
»Seveda jih ni! Pa sem te. Tvoja pleška bi pogledala po celi terasi, če ne bi stopila pred tebe, ko si vstajala od mize,« je kar rezgetala od smeha Simona.
»Ahhh, mogoče sem jih pa res pozabila obleči.«
»Dobra si. Jaz ne vem, a bi to zmogla v taki kratki obleki. Preveč premetavam nogi levo in desno. Ti lepo in potrpežljivo sediš.«
»A se hitro opazi?« je zanimalo Kajo.
»Ma ja, se opazi, jaz sem opazila na bokih, ko si obleko imela skoraj že okoli pasu. Sedeči za ostalimi mizami bodo opazili samo, če kdo res pozorno opazuje. Pri naši mizi te bom skušala zakriti pri usedanju.«
»Hvala. Zelo si prijazna,« se je lepo zahvalila Kaja in dekleti je zopet popadel vesel smeh.
Po opravljenih toaletnih dejavnostih sta se vrnili k mizi in se nekoliko nespretno, med polno smeha, skobacali na svoja sedeža. Kar zasopihali sta se od smeha in nerodne telovadbe.
»Kaj vama pa je?« je vprašal Marko in to je bil povod za nov smeh.
»Začnimo z vprašanji. Daj mi papir Marko!« Simona je kar odskakovala na svojem fotelju, tako se je zabavala. Nestrpno je razpotegnila poprej skrbno zložen list:
»Vprašanje št. ena za oba, se pravi za vse štiri, predvsem za Kajo: Imaš intimno frizuro naravno, urejeno ali popolnoma brez dlačic? Kar se mene osebno tiče, brez. Golo. Tako mi je tudi najbolj všeč.«
»Tudi brez. Golo in gladko. Tako je meni in tudi Janezu najbolj všeč.«
»Močno pristriženo, jajčka in mahedrač sta gola.« je priznal Janez.
»Golo, vzorčni gozdiček zgoraj,« je podatek razkril tudi Marko.
»Kontracepcija?« je tokrat z bolj resnim vprašanjem nastopila Kaja.
»Tabletke,« je povedala Simona.
»Tudi jaz tabletke.«
»Nekatere ženske so močno proti tabletkam,« je zamišljeno omenil Janez.
»Da, res so,« se je strinjal Marko. »Pri tem pozabljajo na dejstvo, da je bil ravno izum kontracepcijskih tabletk, osnova za seksualno revolucijo v prejšnjem stoletju. Šele s tabletkami so ženske vzpostavile seksualno enakopravnost z moškimi. Prvi pravi, sproščen in uživaški seks zanje so jim zagotovile.«
»Hip Hip Hura!! Za Marka in tabletke!« je vzkliknila Simona in omizje se je zopet zasmejalo.
Simona, se je nagnila h Kaji in začeli sta si šepetati.
»Začeli sta naju opravljati,« je Janez takoj ugotovil kaj se dogaja.
»Seveda, kaj pa drugega. Midve bova sedaj, tako sva se odločili po vzajemnem šepetanju, naročili dve pini koladi.«
»Oh.«
»In še joj prejoj po vrhu!« je komentarje zaključila Kaja.
Ko je bil nov krog pijače naročen in uspešno razdeljen, fanta sta šofersko vztrajala pri brezalkoholnih pijačah, se je igra vprašanja odgovori in smeh, nadaljevala.
»Dolžina penisa!« je zahtevala Kaja.
»Najprej Janez!« se je takoj znašel Marko.
»Zakaj najprej jaz?« je hotel vedeti pameten razlog.
»Zato, ker je Kaja vprašala,« mu je v smehu pojasnil Marko.
»Uh prav no, 17 cm.«
»Tudi jaz 17 cm,« je izenačil rekord omizja Marko.
»Ohhhhhhhh ti lažnivec ti!« je zacvilila Simona. »Meni si vedno govoril, da je dolg 21 cm in potem si vzklikal ‘King Kong prihaja’ jaz pa sem morala letati gola po stanovanju in prositi za milost!«
»Resnica je pogubna za dolžine,« se je smejala z omizjem tudi Kaja. Res so se zabavali. Njihov smeh je bil tako glasen, da se je najbrž nekaj gostov očitno želelo pridružiti zabavi, peščica njih, pa jih vreči ven, saj se je terasa medtem že precej napolnila.
Kristus, je naenkrat zmrazilo Simono. Je v žaru vzhičenosti in zabave pozabila na Markovo domače opozorilo? Je zato zahteval prvo Janezovo dolžino in potem prilagodil svojo na enako. Saj kdo bi pa v resnici meril. Na oko razlika ne bi bila bistvena in je nihče ne opazi.
Je bilo tako, se je spraševala. Je King Kong torej pravi? Čutila je, kako ji je kri zalila lica in vrat. No, vsaj dobro se je izteklo, se je potolažila.
»Kaj pa oralni seks?« je vprašal Marko.
Vsi so se strinjali, da orala pa že ni nič takega. Skoraj osnova vsakega seksa.
»Kaj pa hum … ko fantu pride v usta? Dekleti?«
Za mizo je nastal trenutek tišine.
»Bom jaz,« se je prijavila Kaja in nadaljevala, »mislim, da je v požiranju sperme precej simbolike in pomeni neko dokončno sprejemanje, ki ga ženska lahko nudi. Torej ne kot njen užitek, saj sperma res ni ne vem kako okusna, ampak užitek za partnerja, ko se zave, kako absolutno je sprejet pri svoji ženski. Jaz to v posebej intimnih trenutkih tudi naredim.«
»Tudi jaz včasih popapcam spermo, vedno pa ne. Ampak kadar jo, mislim, da čutim prav to, kar si ti tako lepo obrazložila,« je bila Simona navdušena nad razlago.
»Jaz mislim, da lahko v imenu moškega dela omizja izjavim, da se bova skušala držati čim dlje od sperme.«
Dekleti sta se smejali.
»Sva vedeli, da z vama ne bo nič!«
»Kaj pa analni spolni odnos?« je hotel vedeti Janez.
»S tem je po moje tako, kot je Kaja povedala za oralni seks. Vrhunec sprejemanja in predaje partnerju. Nikakor je ne gre jemati kar tako. Jo pa midva rada prakticirava,« je to pot Simona pojasnila zadeve.
»Anala torej med nami odpade,« je Janez potegnil konkreten zaključek.
»Za zdaj,« je skušal pustiti odprta vrata Marko.
»Kar v imenu svoje riti govori, dragi,« ga je ohladila Simona in požela novo salvo smeha.
Znova je namignila Kaji in zopet sta zarotniško staknili glave. Moški del omizja to pot ni imel komentarjev na dekliško šepetanje. Kar nekam čudno tiho sta bila. Kaja se je ozrla po omizju in opazila Markov pogled. Seveda, koza, je pomislila, ko si se nagnila k Simoni si mu odkrila pogled na zadnjico … pa ne samo to, še na kaj drugega po vrhu. Najbolje se je pretvarjati, kot da ni bilo nič.
»Midve sva se že drugič danes povsem soglasno odločili,« je oznanila Simona, »da bova še vsaka po eno kolado.«
Želji je marljiv natakar prav hitro ustregel.
»Erotično perilo?« je Janez zavrtal po dekliških skrivnostih.
»Jaz ga skoraj nimam,« je priznala Simona.
»Jaz ga imam, za zelo posebne priložnosti,« se je nasmehnila Kaja.
»Ampak to ni danes, kajne, da ne?«
Markove oči so zvedavo počivale na njenem naročju, v upanju na še kakšen razkošen pogled. Kaja ni hotela preveč očitno vleči obleke navzdol. To bi bilo v kontekstu pogovora videti le preveč smešno, je zaključila. Torej naj gleda tega pol krajca, si je mislila, saj je tako in tako samo od strani.
»Ne, danes ni dan erotičnega perila,« je dvoumno potrdila, naredila požirek okusne pijače in se pri tem prav prijazno nasmehnila Janezu.
»Kaj pa BDSM, kako je s tem?« je zanimalo Janeza.
»OOO!« je vzkliknila Simona in takoj nato, norčavo:
»Aha, kaj pa je sploh to?«
»Midva živiva v stari hiši in eno sobo sva začela urejati v ta namen,« je pojasnil Marko.
»In do kam sta prišla?«
»Hum, naredil sem posebno hmmm, ‘klečalo’ na katero lahko pripnem Simono, da se ne more premikati.«
»In potem pride King Kong,« je Kajo kar zvijalo od smeha in seveda tudi ostale, ampak samo ona je pri tem popolnoma nezavedno in popolnoma nenamerno podarila Marku dva lepa pogleda na svoje mednožje.
»Kako pa je videti Klečalo,« je živo zanimalo Janeza.
»Sestavil sem 4 deske, ki sem jih povezal v obliki lojtre, kot jo vidiš na telefonski tipki. Na vzdolžni, daljši strani sem pritrdil po 4 paščke, ki mi jih je naredil usnjar. Kasneje sem ugotovil, da bi bilo precej ceneje uporabiti kar ovratnice za kakšno manjšo pasmo kužkov. No kakorkoli že. Simona poklekne na te deske, ki so seveda mehko oblečene, vsako golenico pritrdim dvakrat. Nato se spusti na komolce in tudi podlahtnice pritrdim dvakrat. Pri zapestju in tik za komolcem. Tako Simona obstane nepremična, na komolcih, se pravi podlahtnicah, z ritko visoko v zraku. Njen in moj najljubši položaj.«
Vsi so za nekaj sekund utihnili in premlevali povedano. Kaja je upala, da se na blazini ne bo poznalo, kajti začutila je, kako se je navlažila med Markovo razlago. Skušala je sedeti čim bolj mirno in zavidala Simoni, ki se je lahko hihitala in presedala ves čas.
»Pa imaš morda naprodaj kakšen Klečalnik?« je Janez z zabavnim vprašanjem vse skupaj odrešil tuhtanja o uporabi priprave v praksi.
Omizje se je sproščujoče nasmejalo in seksualni naboj v zraku je nekoliko popustil.
Kaja je prekrižala noge v drugo smer. Vse jo je bolelo od prisilnega sedenja in tudi močno vznemirjena je že bila. Postajalo ji je vedno bolj vseeno, kaj se vidi in kaj ne in da se je obleka privzdignila že do bokov. K sreči se je začelo mračiti in njena razgaljenost ni bila tako očitna.
»Lahko zaključimo, da nam je korak tri uspel?« je poizvedel Janez in potisnil prepognjen list papirja nazaj v zadnji žep.
»Lahko,« se je strinjal Marko. »Nič posebnega nismo, nobenih odklonov nismo razvili. Še ne,« se je nasmehnil. »Dekleti?«
»Lahko,« sta prikimali.
»Korak štiri.« Janezove besede so padle med njih.
»Korak štiri pomeni, tisto pravo stvar zaradi katere smo tu. Kdaj ga naredimo?« je pritisnil na zbrane.
»V sredo,« se je zahihitala Simona. Res se je zabavala na srečanju in povrhu vsega je tudi njo debata dodobra vznemirila.
»V četrtek,« se je ponorčevala Kaja.
»V petek ali soboto,« sta nadaljevala s šalo fanta.
»No, no, kaj zdaj, nismo resni,« jih je okarala Simona. Pina kolada je dodajala svoje k metuljčkom, ki so ji plesali v trebuhu. Vse skupaj jo je lepo grelo in sploh ni imela občutka, da bi se proti koncu današnjega popoldneva ozračje kaj ohladilo. »Naj ponovim, ker niste pokapirali. V sredo.«
»Oh,« je globoko iz srca zavzdihnila Kaja. Zaplesalo ji je pred očmi in zaščemelo po telesu. Seveda misli sredo. Danes je sreda. Kristus. Edino pravilno je, da se sedaj oglasi Janez, se je zavedela odprte situacije. Mora se. Samo on in nihče drug. Saj ve. Sedaj že ve in najbrž se odloča. Karkoli že bo, ne bo moja odločitev, je bliskalo po njenih možganih. Sledenje da, odločitve ne. Karkoli bo, bo zame dovolj dobro. Sekunde so se vlekle v neskončnost. Ni več časa. Zdaj bo spregovoril. Če ne spregovori, če ne sprejme srede, pomeni, da jo je zavrnil. Za vedno. Druge priložnosti mu Simona ne bo ponudila. Vse bo končano tukaj in sedaj.
»Sreda it is,« je po angleško odločil Janez.
»V redu, sreda« je samo formalno potrdil še Marko, on je bil tako na dekletovi strani.
»Sreda,« je zašepetala.
»Pa ste končno razumeli,« je spregovorila Simona.
Kaji se je še vedno vrtelo v glavi in kolena so se ji rahlo tresla. Z veseljem bi sedaj naredila požirek vode. Zopet odprto, zopet se mora oglasiti on. Nihče drug. On. Njen Janez. In se je.
»Se bomo peljali z najinim starim Fiatom, če je vajinemu avtu prav, da še nekaj časa ostane sam?« je vprašal.
Četverica je delovala resno, zbrano, skoraj svečano. Kaja je bila v obraz malce bleda, Simona je sedaj sedela mirno, brez poskakovanja, z lepo sestavljenimi koleni.
»Lahko še nekaj časa ostane sam.«
Konec drugega dela
Avtor »Najinega poletja« je izdal tudi prvi Slovenski BDSM roman, trilogijo, z naslovom ‘Južno od pekla’, ki se z lahkoto postavi ob bok mnogo bolj komercialno razvpitim ‘Petdesetim odtenkom sive’. V pričujočem romanu, ki obsega 600 strani, lahko spremljamo pot mladega dekleta, skozi pravo Odisejado ljubezni, strasti in doživetij. Več informacij o knjigi najdete na facebook strani, naročite pa jo lahko tudi na elektronskem naslovu založbe:
