Foto: Thinkstock
Postavljanje velikega šotora jim je kljub petim parom rok vzelo veliko časa. Že z iskanjem ustrezne parcele so se zamudili več kot eno uro, a na koncu je le bilo vse tako, kot si je zamislil oče.
»Zakaj vajinih kupol ne postavite kje bližje,« se je čudila mama, ko je Žan razložil, da mislijo taboriti na otočku, ki je bil z ozkim prelivom ločen od glavnega kampa. Vsako leto sta z bratom sanjarila, da bi kampirala tam, a sta ju komoditeta in starševski nasveti vedno zadržali na celini.
»Saj ni daleč,« je menil Tim.
»Seveda ni, a je voda vmes,« je odrezal oče.
»Vsake pol ure vozi čoln in še svojega na vesla imamo.«
»Tistega sta imela, ko si hodil v peti razred,« se je vnaprej zabaval oče. »Želim posneti, kako boste zjutraj vsi trije v njem veslali na zajtrk.«
»Tudi elektrike ni tam,« je bila mama v skrbeh zanje. No vsaj stranišča in tuširnice so bile. Saj so v prejšnjih letih velikokrat plavali do tja in otoček je ona poznala tako dobro kot vsi ostali.
»Elektrike sploh ne potrebujemo,« se je smejal Žan. »Zgodaj bomo hodili spat.«
»Tu boste na večerji, in potem boste plavali tja? Tako pozno ne pelje noben čoln.« Mama je hotela pred vsemi radostmi dopusta najprej imeti vse otroke ustrezno nahranjene. To je bila stroga prioriteta.
»Saj imajo otroški čoln za napihnit, in plastična vesla,« se je režal oče v mislih na čudovite družinske posnetke.
»Dva najstnika v čolnu, da o dekletu niti ne govorimo,« se je zabaval.
»Saj nisem najstnik,« se je Žan ujel v očetovo past in se še sam zasmejal, ko je to spoznal, druga dva sta modro molčala.
Na otoku je bilo prostora dovolj. Samo največji navdušenci so se šli takšno robinzonsko taborjenje. Dve vožnji z barčico, ki je nemoteno vozila po svojem voznem redu, je Žan potreboval, da je pretovoril vso prtljago in jo znosil na jaso med borovci z razgledom na odprto morje.
Peti del zgodbe Timovo poletje si lahko preberete TUKAJ
»Čudovito je tu,« se je navduševala Eva, ko je Timu pomagala postavljati oba mala šotora na mesta, ki jima jih je Žan kar z vejo začrtal po tleh. Delo jima je šlo hitro od rok. Najprej sta pogrnila dve veliki plastični ponjavi, čeprav je bilo zemljišče na debelo posuto z borovimi iglicami videti suho kot poper. Nato sta potisnila tanke, elastične palice skozi v ta namen napravljene zanke na šotorih in v žepe na robovih. Tim jih je na koncu še previdno ukrivil in kupoli sta bili v grobem postavljeni.
»Bi raje jaz zabil kline,« ji je prijazno predlagal, ko se je hotela polotiti težkega kladiva. Rad je bil sam z njo, medtem ko je Žan prenašal prtljago. V svojih starih luknjastih kratkih hlačah, se je sklanjala in počepala okoli njega, da je s težavo odvračal pogled od nje in se posvečal zabijanju. Kako vitke noge ima, jih je od strani občudoval in se skoraj mahnil po prstu. Nekajkrat je na suho požrl. Zdaj mu je bilo žal, da se je včeraj ni več dotikal. In prsi pod tanko majico. Seveda je bila brez modrčka, saj je bilo zanj prevroče. Zakaj ji ni zvečer poljubil vršičkov, ki so ljubko privzdigovali tanko tkanino. Imel je občutek, da je slabo in prehitro izkoristil, kar se mu je bilo dano sinoči.
Ujela je njegov pogled in se mu nasmehnila.
»Si v redu?« ga je vprašala in vedel je, na kaj to vprašanje cilja. Začudil se je, da ni začutil tesnobe, tudi srce mu tokrat ni skočilo v grlo. Bila sta nekako povezana, kot bi med njima prišlo do nečesa, kar je izničilo vso zadrego, ki je bila prej vedno na neki način prisotna. Je to tako, če imaš dekle, je pomislil. Se lahko vedno, ob vsakem času, pogovoriš z njo praktično karkoli te teži. Jo vprašaš, kako si, in ti bo v resnici povedala, kaj misli tisti trenutek.
»Dobro sem,« se ji je nasmehnil. In res je bil. Tri tedne počitnic pred njimi, postavila sta oba šotora, in Žan bo z naslednjo vožnjo dostavil še poslednje kose prtljage. »In ti?«
»Vesela sem, da smo skupaj.« Tudi sam otoček se ji je zdel čaroben. Z njihove strani strme skale, vse odprto proti zahodnemu morju in soncu, na drugi strani plitvina, ki se je poglobila v ozek preliv med njimi in kampom.
»Vedno sva se tukaj igrala. Okolico poznava kot domač travnik,« se je nakremžil ob spominu na neprestano košnjo trave, ki je že od pomladi dalje rasla kot za stavo. Je pa res našel dobro primerjavo.
Žan je prisopihal še z zadnjimi potovalkami. Zdaj je lahko uredila notranjost, saj dosti več kot nekaj pokrival in spalnih vreč tako niso potrebovali. Ko so končno posedli na tleh pred šotoroma, kjer so pogrnili še nekaj metrov umetne trave, se je sonce že žareče začelo spuščati v morje.
»Pijača je še bolj vroča, kot sem jaz,« se je Žan s hrbtom utrujeno naslonil na deblo starega borovca, Eva pa nanj.
Prvo jutro so spali dolgo v dopoldne. Žan se je sicer ponoči nekajkrat prebudil, toliko, da je prisluhnil skrivnostnim glasovom borovega gozdiča. Vesel, da se na tihem ni motil o svoji teoriji, da bodo kamniti bloki pod njimi zadrževali toploto preko noči, je hitro zaspal nazaj.
»Pospraviti moramo še vse te torbe in potovalke,« je razporejal jutranje naloge.
»In napeljati vrv za sušenje kopalk in brisač,« je dodala Eva.
»To bomo dobili pri mami.«
»Najprej toaleta in potem na čoln s to šaro« je ukazal Žan, ko je pogledal na uro. Vozni red je bil neusmiljen, druga izbira za na zajtrk je bila samo še plavanje.
Peti del zgodbe Timovo poletje si lahko preberete TUKAJ
Mama jih je že čakala z obilico hrane.
»Dolgo ste spali,« je menila, vesela, da se je dopust končno začel, srečna, da je Tim postal v teh tednih popolnoma drug fant in da so vsi trije mladi tako dobro razumeli med seboj.
Kaj bi brez nje na morju, je premišljeval Žan, ko je mazal marmelado na svež kruh. Če bi bila z Evo tukaj sama, bi šla kar v trgovino po sendviče. Mame so nenadomestljive, je modro ugotavljal.
»Pomeni, da so dobro spali,« se je boleče nakremžil oče. Vsako leto sproti je potreboval nekaj dni več, da se je navadil tršega ležišča v šotoru, a taborjenja ne bi zamenjal za noben hotel.
»Po zajtrku te bom potreboval na spustu,« je pogledal Žana.
»Seveda,« je prikimal Žan. »Tim, ti in Eva pripravita naš čolniček, nekam ga usidraj. Pazi, da se ne bo kje drgnil ob skale. Potem ji razkaži otok in skrite plaže.«
»In da ne padeta kam,« je pripomnila mama. Na zahodni strani je bilo polno previsov, s katerih je mladina skakala v morje.
»Ne bova mama,« se je pošalil Tim in se veselil zadanih nalog, še najbolj zato, ker bo Eva poleg njega in bosta sama.
»Oba sta živčna, kadar spuščata gliser v vodo. Bolje, da naju ni zraven,« je Tim pojasnjeval Evi, ko je na plaži napihoval mali čolniček, ona pa je čepe tiščala cev tlačilke v širok ventil, da bi šlo čim manj zraka mimo. Od vztrajnega pritiskanja na ročico in pogleda na Evo mu je jemalo sapo. Nikoli si ni predstavljal, da ima bikini hlačke v obliki tangic. In to še tako majhne povrhu. Zadnjico je imela še čisto belo, torej jih na jezeru ni nosila. Če bi bil kdaj tam, bi to vedel, a je zadnje tedne samo buljil v knjige. No zdaj je skrivaj buljil vanjo in se veselil vsakega njenega giba.
»Ga bova nesla do vode?« je vprašala, ko je bil čutiti dovolj trd. Za lažje tovorjenje je imel čoln po vrhu tubusov napeljano vrvico.
»Takoj,« je vanj vrgel vesla, maski in nekaj metrov vrvi. »Saj se znaš potapljati?«
»Bolj tako,« je skomignila z rameni. »Malo že.«
»Pod vodo teče veriga,« ji je pojasnjeval med hojo. »Vrv bom privezal nanjo. Ti lahko opazuješ ves postopek od zgoraj.«
Bližje kot sta bila vodi, več je bilo ljudi na plaži. Zadnjih nekaj deset metrov sta morala čoln obrniti po dolgem in zdaj je hodila pred njim. Prav nič se ni opazil trakec med ritnicama, ki sta ljubko poskakovali pred njegovimi očmi. Samo ko sta napihovala čoln in je čepela, je lahko občudoval, kako globoko se je ugreznil po celi dolžini. Iskreno je upal, da bo tangice za na plažo nosila ves čas počitnic.
»Čoln je še manjši kot je bil lansko leto,« se je smejal.
»Mogoče je revček, nevajen mraza, prek zime zlezel skupaj,« se mu je pridružila. »Res ni veliko prostora,« se je strinjala, ko je veslal čez preliv. Čeprav se je stiskala globoko v premec, je komaj imel dovolj prostora za zamahe z vesli.
»Tu nekje bi morala biti veriga,« je Tim gledal v vodo, a kakor hitro je nehal veslati, ju je veter odnašal navzdol po prelivu.
»Počakaj,« je potegnila majico čez glavo in nataknila njegovo masko, ki je bila videti malo manjša od Žanove. »Ti veslaj, jaz bom gledala,« je zamomljala izza stekla in se nagnila preko roba čolna.
Takoj je bil za to. Seveda ni nosila modrčka, to je vedel že prej in to ga tudi ni tako zelo zanimalo. Veliko bolj je bila vredna pozornosti napeta zadnjica, ki je bogato razkrivala svoje skrivnosti njegovemu pogledu.
»Tu spodaj,« se je obrnila nazaj, pograbila konec vrvi in se prevrnila z glavo naprej v vodo. Hvala bogu, je pomislil. Tič mu je že podivjano napenjal kopalke in upal je, da bo zdaj nekoliko bolje. Z zanimanjem je opazoval, kako se je potopila kaka dva metra in vlekla konce vrvi skozi kovinsko uho. Kar dobro ji je uspevalo, je bil ponosen nanjo. Eva je znala dobro plavati, kot je bilo videti.
»Končano,« je zasopihala, ko je pomolila glavo iz vode in potegnila dihalko iz ust.
»Prav,« se je še sam prevrnil v vodo, ko je privezal čoln.
»Preveri še ti vozel. Nisem prepričana, ali bo držal,« sta plavala na mestu in gledala v globino spuščajočo se vrv.
Hitro se je še on spustil do verige, ona pa je od zgoraj plavajoč na mestu gledala, kako se je ukvarjal z vrvjo. Po nekaj deset sekundah je priplaval nazaj na površino.
»Dober vozel si naredila, a sem dodal še enega. Za vsak primer. Včasih močno zapiha po prelivu,« ji je strokovno razlagal.
»Končno v morju,« se je Eva po nekaj širokih zamahih prevrnila na hrbet in z užitkom pobrcala z nogami.
»Prvič letos,« se je strinjal Tim in občudoval oba hribčka, ki sta kipeč iz vode poskakovala v ritmu njenih nog. Modrčke bi morali prepovedati, je razmišljal. Posebej za taka dekleta, kot je Eva. In obvezne tangice, je v mislih dalje razvijal svoje teorije. Seveda bi spodaj pod vodo vozel lahko privezal hitreje, a je večinoma pogledoval navzgor med njene noge, ki so se gibale nad njim, dokler mu ni začelo zmanjkovati sape.
Mimogrede sta preplavala preko ozkega kanala.
»Greva okoli otoka?« je predlagal Tim. Žanova navodila je po novem upošteval do pikice. Karkoli, v bistvu. Tak je bil dogovor.
»Namazati se morava prej,« je menila. »Ti si čisto bel.« Z roko se je dotaknila njegove rame, ki je kar žarela od vročine in samo čakala, da jo pordeči sonce.
Pohitela sta navzgor proti šotoru.
»Ne vem, ali imam kaj zaščitne kreme,« se je Tim kleče pred vhodom v modro kupolo praskal po glavi. Kakor je bil še včeraj prepričan o tem, da je doma vzel vse, danes temu ni bilo več tako.
»Imam jaz,« ga je potolažila Eva. »Stopi sem.«
S spretnimi kretnjami mu je razpršila kremo po hrbtu in ga namazala. »Tako, za nekaj ur si zdaj varen. Daj še ti mene, prosim.«
Takoj jo je ubogal in jo bogato posprejal po hrbtu.
»Še spodaj razmaži in ne po hlačkah,« je zahtevala in čez čas, »dovolj bo.« Hlačke? Nobenih hlačk ni bilo videti. Nerad je spustil obe ritnici z rok.
»Pokazal ti bom, kje smo skakali v vodo,« jo je povedel proti jugozahodnemu delu otoka. Saj ni bilo daleč, cel otoček se je dal mimogrede prehoditi.
Peti del zgodbe Timovo poletje si lahko preberete TUKAJ
»Pazi, da ne padeš,« ji je ponudil roko, ko se je kamnita steza začela pomikati navkreber. Na prvih, nižjih policah je bilo polno mladih, na višjih manj in samo najpogumnejši.
»Tu sva skakala, ko sem bil jaz še čisto majhen,« je pokazal na ploščad kaka dva metra nad vodno gladino. Veliko mladine je skakalo od tam, tudi dekleta. Starejši fantje so skakali z višjih mest.
»Skočiva enkrat od tu,« je predlagala.
Ideja ni bila napačna in takoj je bil za to. Pritrdilno je prikimal. »Boš dobila občutek, kako je.«
Seveda je opazil občudujoče poglede fantov, ko sta se pomikala proti mestu za odskok. Zagotovo so mislili, da je njegova sestra. No, ne bodo dolgo.
»Dajva skupaj,« je predlagal in jo lastniško prijel za roko, ko sta prišla na vrsto za skok. Naj kar ugotavljajo zdaj, ali je sestra ali ne.
»Seveda,« je bila Eva takoj za to. Ni bilo videti, da bi se bala, ali odlašala na kamnitem robu. Z roko v roki sta poletela proti vodni gladini.
»Noro,« je bila navdušena, ko sta priplavala na površino. Navdušeno ji je prikimal. Včasih sta z Žanom skakala po cele dneve. Ko sta plavala proti plitvini je začel premišljevati o tem. Brat je bil starejši in počel bi lahko še vse kaj drugega kot z njim skakal v vodo. Kako, da se ni nikoli prej zavedel tega, ga je spreletelo.
»Žan je super fant,« je spontano spregovoril, ko ji je, spet jo držeč za roko, pomagal iz vode.
»Najboljši na svetu,« se je strinjala z njim. In najlepšo punco na svetu ima, si je še sam po tihem dodal zraven.
Skakanje z višjih mest je bilo še bolj adrenalinsko, a na najvišja si nihče od njiju ni upal.
»Grozno je videti,« sta se strinjala, ko sta šla na vrh pogledat čez rob v zelenkasto vodo spodaj.
»Mladenič, ne pusti ji skočiti tu dol,« se je pošalil starejši fant, ko je zaslišal, da se med seboj pogovarjata po Slovensko. Zagotovo je bil že petindvajset let star in krepko višji od Tima.
»Tudi ti njega ne,« je njegov prijatelj podaril osvajalski nasmeh Evi.
»Brez skrbi, ne bom,« je odvrnila Eva in trdno stiskala Tima za dlan. »Pojdiva nazaj,« ga je poprosila.
Tim bi najraje skočil in zavezal jezike vsem skupaj. Kar zasrbelo ga je, tako si je zaželel tega. A potem bi moral pustiti Evo samo med njimi, kar mu nikakor ni bilo všeč. Ko sta se spuščala navzdol, je kar začutil njihove poglede na njeni zadnjici. Takoj ko sta se spustila do srednje višine, sta s sklenjenimi dlanmi zopet poletela v vodo.
»Skakanja se res težko naveličaš,« mu je priznala, ko sta se čez čas ulegla na vročo skalo, da ju ogreje sonce. »Kot bi zaplavala skozi zrak.« Tim ji je prikimal, a se ni v celoti strinjal z njo. Nikoli se ne bi naveličal nje ali vsaj pogleda nanjo. Bil je presrečen. Že celo dopoldne se je Eva obnašala, kot bi bila njegovo dekle. Čeprav to ni bila. Tega se je ves čas zavedal.
»A odplavava na kosilo?« se je čez čas zasmejal. Kakšno smešno vprašanje, če si preveč natančen, upoštevajoč okoliščine, da si na otoku. Bil je že pošteno lačen in za pričakovati je bilo, da ni Eva nič manj.
»Dajva,« se je strinjala. Dopoldan jima je res hitro minil in pogrešala je že Žana. Bog ve kaj počne.
»Počakaj, še stuširati se moram,« ga je zaustavila, ko sta preplavala preliv. »Kup soli imam v laseh.«
Tim je uvidevno prikimal in skušal ne preveč podrobno opazovati Eve, medtem ko si je spirala lase. On sam je bil oprhan v minutki, pri njej je trajalo precej dlje.
»S tako dolgimi lasmi imam samo kup dela,« mu je razlagala, ko sta hodila proti parceli in si jih je z obema rokama otirala. Poznavalsko ji je prikimal v odgovor, čeprav v resnici ni imel pojma o tem. Njegovi so bili vedno samo nekaj centimetrov dolgi in nobenega dela ni bilo z njim.
Kosilo še ni bilo gotovo. »Kje sta oče in Žan?« je poizvedel Tim.
»Odšla sta v mesto po neko vrv,« je razlagala mama, »menda jima ena manjka za vez.« Sama se ni kaj dosti spoznala na navtiko, na druge stvari pa.
»Sta žejna kajne?« jima je ponudila steklenico ohlajenega čaja iz hladilnika in dva velika kozarca.
»Eva ti posodim majico? Ne smeš tu v senci sedeti v mokrih kopalkah, ne glede na to, kako majhne so,« se ji je nasmehnila. Mama je skrbela za vse svoje velike otroke. Tim je dogajanje opazoval iznad roba kozarca. Ni bilo videti, da bi bilo Evi kaj nerodno. Ali mami, če smo že ravno na tem, je premišljeval. Lepo ga je požgečkalo, ko je Eva potegnila mamino majico čez glavo in potem slekla mokre tangice.
»Še ti, Timi,« mu je vrgla mama brisačo. »Dol z mokrimi kopalkami!«
Ubogljivo, kajti zdaj je bil vendar drugačen fant, se je ovil z brisačo in s težavo, poskakujoč samo na eni nogi, zlezel iz mokrih hlač.
»Zdaj jih pojdi sprat pod vodo in jih potem obesi, da se posušijo,« mu je pokazala na sušilno vrv, na novo napeljano med dvema borovcema.
»Bom jaz,« se je ponudila Eva, pograbile oboje mokre kopalke in odhitela proti kopalnicam.
»Ne smeš je pustiti, da skače z vrha, ker ni vajena,« je nadaljevala s Timovo vzgojo mama. Eva je bila še mladoletna in njeni mami je obljubila, da bo ves čas dopusta skrbno pazila nanjo. To je povedala tudi njej in mladenki je bilo čisto prav. Pravzaprav je Timova mama občutila, da je Eva pravzaprav vesela, da nekdo nekako bdi nad njo.
»Samo pogledala sva z vrha,« jo je Tim hitro potolažil. Eva je bila takoj nazaj in je spretno obesila njegove in še svoje kopalke na vrvico. Kmalu zatem sta se iz mesta vrnila tudi Žan in oče.
Kako mu je poletela v objem, ju je nekoliko z zavidanjem opazoval Tim. Eva je imela zdaj oči samo še za brata in prav je tako, si je mislil sam pri sebi.
»Solarne svetilke sem kupil. Pet za pet evrov,« je Žan ponosno potežkal belo vrečko. »Razporedili jih bomo okoli šotora. Pod borovci je ponoči tema kot v rogu.«
»Da ne bo kdo kam padal, ko ponoči hodite na stranišče,« je takoj zaskrbelo mamo.
»Saj imamo telefone,« jo je tolažil Tim.
»Telefon za petsto evrov, ki deluje kot žepna svetilka,« se je oče posmehnil pametnim telefonom, a proti temu ni mogel nič. Vsi mladi so jih imeli, nekaj časa celo tudi on, a ga je kmalu zamenjal za manjšega, popolnoma običajnega.
»Sta usidrala naše prevozno sredstvo?« je preverjal Žan.
»Seveda. In skakala sva v vodo,« so se Evi od navdušenja svetile oči. To je bilo morje. Že takoj prvi pravi dan se je vse odvijalo čudovito.
»Enkrat si bo nekdo tam zlomil vrat,« je menil oče. Sam je samo nekajkrat skočil in imel dovolj. Po njegovem mnenju bi morala uprava kampa ta prostor ograditi, a potem bi mladi zagotovo lezli čez ograjo, je menil.
Kosilo jim je minilo v prijetnem pogovoru in mama je bila presrečna nad novim Timom, čeprav bi veliko raje videla, da bi imel najmlajši šotor postavljen na njeni parceli. Na otočku so se večinoma zbirali nekoliko starejši od njega, in včasih se je tam dogajalo tudi kaj staršem manj dopadljivega. Upala je, da bo Žan lahko krotil ta mlada dva, kot se je včasih izrazila.
Popoldne jim je minilo kot bi trenil. Obhodili so celoten otok in oba fanta sta ji že skoraj po otroško ponosno razkazala vsak skriti kotiček. In koliko zgodb sta znala povedati, povezanih s tem prostorom. Prave dogodivščine, ki so lahko nastale samo zato, ker sta se tako dobro razumela med seboj, je razmišljala Eva ob poslušanju. Saj ne, da onidve z Lano ne bi bili dobri prijateljici, a z mamo nikoli nista hodili na morje v takem smislu kot Žan in Tim. Vedno po tri tedne. To je tako dolgo, da ti sploh ni treba misliti na odhod domov. V nekaj kratkih dnevih, ki so bili dani njima, nista mogli razviti ničesar pametnega. In navsezadnje, fantje so veliko bolj pustolovski in se hitreje spustijo v zanimiva dogajanja.
Ko so zvečer sedeli pred obema kupolama, se je od strani prikrito ozirala k Timu. Kako se je spremenil. V dveh kratkih tednih. In kaj vse je dosegel. Vse to je bilo v njem, le izvleči je bilo treba na plano. Spodbuditi. Spreletela jo je mrščavica. Ona sama je bila ta spodbuda, ki jo je spretno izkoristil Žan. Z njo je postavil brata na noge. Bila je ponosna nanj in nase, a hkrati prestrašena nad močjo svojega vpliva, navsezadnje tudi Žanovega nad njo.
V medlem sloju solarnih svetilk, ki so žarele na njihovem mini dvorišču, je opazil Evino pogledovanje proti Timu. Vedno bolj sta si simpatična, je premišljeval. Kako zanimivo, in še bolj to, da ne čuti nobenega ljubosumja. Čas je za nove igrice, se je hipoma odločil in srce mu je utripnilo hitreje. Dovolj je bilo glasnih sprehodov po spominih, ki so vodili večerni pogovor. Nekaj bo treba pustiti še za druge dni.
Avtor zgodbe »Timovo poletje« je izdal tudi prvi Slovenski BDSM roman, trilogijo, z naslovom ‘Južno od pekla’, ki se z lahkoto postavi ob bok mnogo bolj komercialno razvpitim ‘Petdesetim odtenkom sive’.
V pričujočem romanu, ki obsega 600 strani, lahko spremljamo pot mladega dekleta, skozi pravo Odisejado ljubezni, strasti in doživetij.
Več o knjigi se da prebrati tudi na njeni FB strani:
https://www.facebook.com/pages/Ju%C5%BEno-od-pekla/258513797676858
Knjigo lahko zdaj naročite tudi neposredno na elektronski naslov založbe: astar.zalozba@gmail.com in poslali vam jo bodo v roku treh dni.
