Foto: Thinkstockt
Pražen krompir ji je po njenem mnenju uspel. Še nekaj minut in Žanova mama se bo pripeljala iz službe.
»Ne moti me zdaj, prosim,« je odrinila fantovo roko, ki ji je nagajivo privzdigovala predpasnik. »Na!« mu je pomolila leseno kuhalnico, »pazi, da se ne zažge! Takoj bom nazaj.«
Pohitela je po stopnicah v zgornjo kopalnico, se na hitro umila in počesala. Nato v sobo, in oblekla kavbojke. Še lepo spodobno majico in bila je pripravljena. Kosilo je resna zadeva, ne pa grabljenje trave.
»Daj sem,« mu je hitro vzela kuhalnico z roke, ko se je vrnila in z vajenimi gibi spravila omako v red. Motor maminega clia se je že zaslišal na dvorišču.
Kosilo je potekalo v najlepšem redu. Vseh pet jih je sedelo za mizo. Ta dan se ga je imel čas udeležiti tudi oče.
»V veliko pomoč si mi, Evica,« jo je kot že velikokrat do sedaj pohvalila Žanova mama. »Običajno sem morala takoj stopiti za štedilnik, ko sem prišla iz službe. Ne veš, koliko mi pomeni, da je že vse pripravljeno, ko pridem domov.«
»Rada pomagam, saj dopoldne tako nimam kaj drugega početi,« ji je bilo nerodno ob tolikšnem zahvaljevanju.
»Meni je tudi pomagala pri košenju trave,« se je zelo previdno oglasil Tim. Ni bil več vajen sodelovati pri pogovorih za mizo. Zoprno do konca. Ni bil otrok in ni bil odrasel. Ampak danes je nov začetek. Tako je obljubil Žanu in samo štirinajst dni časa ima. Lahko kar začne, se je zagrizel sam vase.
»Travo bi pa že lahko pokosil sam,« je sitno zagodel oče. Poleg podjetja je vse kazalo, da se bo moral začeti ukvarjati še z neobvladljivim mulcem.
»Saj sem samo grabila skupaj zadaj za kosilnico,« je najmlajšemu priskočila na pomoč Eva.
»Tim se je danes odločil, da bo postal popolnoma nov fant. Oziroma zopet stari dobri Tim,« je posegel v pogovor Žan. »Sva se dopoldne podrobno pogovorila o tem. Stari v narekovajih seveda, oprosti,« je še dodal in se prijazno popačil mlajšemu bratu.
Prvi del zgodbe Timovo poletje si lahko preberete tukaj
»Kako rada to slišim, Timi,« je zažvrgolela mama in se s težavo zadržala, da mu ni zmršila lase, ali ga vsaj pobožala po glavi. »Tako sem vesela, da se Žan zavzema zate.«
Timu so rdela ušesa, in tudi Eva je strmo gledala v krožnik, koliko je lahko opazil s kratkimi pogledi od strani.
»In kje se bo to poznalo?« je hotel od Žana vedeti oče.
»Takoj zdaj v njegovem obnašanju in čez štirinajst dni pri rezultatih izpitov,« je gladko in samozavestno odgovoril Žan očetu. »Povedal je, da jih namerava narediti s petico, ali minimalno s štirico.«
»Tim, saj to je naravnost čudovito,« je bila vzhičena mama. »Tako je treba! Pokaži jim kaj ti v resnici zmoreš!«
»Težka bo,« je menil oče, ki je bil vedno trden realist. Tako ga je naučilo življenje. Velika pričakovanja lahko prinesejo tudi velika razočaranja.
»Težka bi bila, če bi se pred to nalogo znašel včerajšnji Tim. Zdaj pa naj te nič več ne skrbi,« je Žan tolažil očeta.
Nikakršno bratovo provociranje mu ne bo prišlo do živega, je bil trdno odločen, čeprav mu je srce tolklo od zadrževane jeze. Skrivaj je še enkrat pogledal Evo. S pordelimi lici je bila videti še bolj prikupna. Zajemal je eno žlico za drugo, se po juhi posvetil praženemu krompirju in zrezku in pojedel celo kosilo. Celo krožnik in pribor je pospravil in ga odložil na kuhinjski pult. Mama je kar strmela in Žan se je samozadovoljno nasmihal od mize. Kar naj, si je mislil Tim, in odšel v svojo sobo.
Vedel je, da ima v telefonu shranjeno Mihovo številko. Saj jih je imel od vseh sošolcev, zakaj ne bi imel njegove, je s kazalcem poganjal seznam številk navzdol. Res se nista nikoli družila, kar pa še ni ničesar pomenilo. Imela sta pač vsak svoj krog prijateljev, s katerim sta postopala po šolskih hodnikih in visela med odmori pred učilnicami.
Miha se je javil že po tretjem zvonjenju.
»No, to pa je presenečenje,« mu je priznal po uvodnih frazah.
»Popravca imam,« se je Tim zleknil v fotelj in položil eno nogo na stekleno mizico, kot je to videl v nekem filmu. Žan je bil frajer že v osnovi, brez, da bi mu bilo treba posebej paziti na to.
»No, to pa ni presenečenje,« se je slišno namuznil Miha.
»Čez štirinajst dni,« mu je pojasnil Tim.
»Se kaj učiš?«
»Nič še.«
»Najbolje, da se kar začneš,« se je iz slušalke zaslišal Mihov nasvet.
»Rad bi ga naredil z petico,« je prišel Tim z barvo na dan.
»Wow,« je bil vzhičen Miha nad Timovim načrtom. »Ne bo šlo.«
»Zakaj ne?« je hotel vedeti Tim.
»Ker ti manjka kup predznanja iz nižjih razredov.« Miha je točno vedel, koliko zna kdo matematike v njihovem razredu, na celi šoli in celo v regiji.
»Dvesto evrov, da me naučiš za petico, sto, če bo štirica.«
»Tvoje gorsko kolo, če bo petica, ničesar nočem, če bo štirica,« je postavil svoja pogoja Miha.
»Moje kolo je vredno dva tisoč evrov,« je zagodrnjal Tim in sam pri sebi že premišljeval o bratovem kolesu, ki je bilo še boljše od njegovega. Že dve leti se Žan ni usedel nanj, oziroma odkar mu je oče kupil avto. Oziroma, ga je zaslužil pri njem, se je opomnil, da se mora od zdaj naprej držati bratove razlage. Vljudnost.
»Če bi bil nov,« je pripomnil Miha. Tim je začutil, da sošolec sploh ni neumen, sicer pa je to vedel že prej in zato ga je tudi klical.
»Saj je kot nov, ampak prav, velja,« je zavzdihnil. Žan mu ni nikoli ničesar odrekel. Celo svojo najljubšo lokomotivo mu je nekoč podaril. To je še danes težko razumel. On je ne bi. Kolesa brat sploh ne potrebuje več. Še opazil ne bo, da se on zdaj vozi z njim.
Kot že nekaj dni vročinskega vala sta tudi to popoldne odpeljala na jezero. Poznala sta vse kotičke, saj sta oba že od otroških let poleti hodila sem. Hitro sta našla mesto, kjer sta lahko pogrnila brisači. Polno znancev je bilo že prisotnih. Tako njene sošolke, ki so njej zavidale postavnega fanta na katerega je bila tako zelo ponosna, kot Žanovi prijatelji, ki so njemu zavidali druge stvari. On ni nikomur nikoli zavidal ničesar. Spokojno se je zleknil po brisači in zaprl oči.
Iz platnenega nahrbtnika je vzela knjigo in se ulegla na trebuh. Brala je rada. Kot bi podoživljala tuje izkušnje. Živela znotraj v sebi tuja življenja. In kaj vse se je dogajalo junakinjam v izmišljenih zgodbah. Ampak njihova sreča ni bila nič v primerjavi z njeno, odkar hodi z Žanom, so ji odtavale misli stran od čtiva.
Muha, ki ji je lezla po zadnji plati je bila res nadležna, jo je neuspešno podila z roko, dokler ni ugotovila, da jo v resnici Žan žgečka s travnato bilko po krajčkih.
»Daj me raje po hrbtu,« si je zaželela in res se je bilka preselila navzgor, a ne za dolgo. Oba hlebčka sta bila Žanu le preveč zanimiva.
»Zakaj nimaš tangic?« je hotel vedeti.
»Saj so brazilke ravno tako hot,« je menila. »In v tangicah bi me vsi gledali v zadnjico.«
Eva je imela čudovito ritko. Drobno in trdno, za dobro dlan veliko. Bog ve, kdaj ji bo prišlo na misel, da bi lahko bila manekenka. Če ni premajhna za to, je razglabljal in vlekel bilko gor in dol, da jo je oblivala kurja polt.
»Na morju boš nosila tangice,« je določil in začutil premikanje v hlačah. Vsaka misel na polgolo Evo, navsezadnje tudi na oblečeno, mu je vedno pognala kri po žilah.
»Saj jih nimam,« je skomignila z rameni in se preobrnila na hrbet. Zdaj ji je z bilko krožil okoli popka, dokler mu je ni uspelo kot kopje zatakniti v pokončen položaj.
Miha je odšel domov nekaj po deseti uri. Do takrat jima je uspelo narediti popoln seznam snovi, ki jo je bilo treba obvladati kot osnovo za izpolnitev končnega cilja. Vzhičena mama ju je medtem bogato zakladala s sendviči in napajala z odsvetovanimi sladkimi pijačami, ki so jima dejale energijo in povečevale možnost, da mnogo desetletij kasneje oba zbolita za sladkorno boleznijo. Timovo znanje je bilo videti srednje brezupno, ampak vmes so bila tudi poglavja, ki jih je začuda sorazmerno dobro obvladal.
»Ne razumem, kako lahko tole znaš, izpeljank pa že ne več. Kot bi imel nekakšne blackoute v možganskem continuumu,« se je Miha nejeverno praskal po glavi. Vedno bolj je prihajal do prepričanja, da pot do zelo dobrega Timovega gorskega kolesa ne bo niti najmanj lahka.
»Ti samo beleži kaj manjka, in bova šla po vrsti.«
»Po vrsti od tretjega razreda naprej,« se je zahahljal Miha.
»Od koder bo treba,« je bil odločen Tim. Štirinajst dni, to ni nič. Tudi če stoji na eni nogi. Nekaj možganske telovadbe mu ne bo škodilo. Vaje iz vztrajnosti so se začele danes. Nikoli več ne bo kot je bilo.
»Kdaj začneva jutri?« je poizvedel Miha in zazehal. Matematika na Timovi ravni ga je dolgočasila, edina razburljiva stvar v celem popoldnevu je bila samo količina Timovega neznanja, in odštevanje ure do skrajnega roka, a trinajst dni je bilo še vedno preveč za dobro tempirano dramo. »Ob petih zjutraj?«
»Po kosilu,« je določil Tim.
»Boš malce dlje spal?« se mu je posmehnil.
»SLJ,« je pojasnil Tim in se veselil, da bo čez 13 dni Mihovega posmehovanja konec. Naj ima tisto kolo. On bo imel Žanovo. Problem rešen.
»Hudič,« je pridušeno zaklel sošolec. »Tudi s petico?«
»Seveda,« se je nasmehnil Tim, čeprav bi se najraje tudi sam s kakšno kletvico pridružil Mihu.
»Koga boš angažiral pri tem?« ga je zanimalo.
»Nejo.«
»Modra izbira,« se je strinjal Miha. »V njo se ne boš zaljubil in res te bo naučila, tako kot je treba.«
Tim se je nasmehnil pripombi. Neja je nosila očala in aparat za zobe. Zaljubiti se vanjo bi bil projekt nemogoče, tudi če ne bi poznal Eve.
»Moram iti,« je namignil Miha. Zdaj je bil že zadnji čas za odhod domov.
Zaspati ni mogel še več kot uro po tistem, ko je pripravil budilko in se spravil v posteljo. Možgani so mu brneli v nekakšni povišani stopnji delovanja in preskakovali iz enega problema na drugega. Misli so se mu divje mešale in nezavedno je zdrknil v nekakšen polovičen spanec, s čudnimi sanjami, iz katerih se je nekajkrat sunkovito prebudil. Zjutraj se ni mogel popolnoma odločiti, ali je bil bolj utrujen sinoči ali je zdaj. Posegel je po telefonu. Neja. Tekma s časom se je začela.
Prvi del zgodbe Timovo poletje si lahko preberete tukaj
Avtor zgodbe »Timovo poletje« je izdal tudi prvi Slovenski BDSM roman, trilogijo, z naslovom ‘Južno od pekla’, ki se z lahkoto postavi ob bok mnogo bolj komercialno razvpitim ‘Petdesetim odtenkom sive’.
V pričujočem romanu, ki obsega 600 strani, lahko spremljamo pot mladega dekleta, skozi pravo Odisejado ljubezni, strasti in doživetij.
Več o knjigi se da prebrati tudi na njeni FB strani:
https://www.facebook.com/pages/Ju%C5%BEno-od-pekla/258513797676858
Knjigo lahko zdaj naročite tudi neposredno na elektronski naslov založbe:astar.zalozba@gmail.comin poslali vam jo bodo v roku treh dni.
