Foto: Thinkstock
»Elena je po mnogih bitkah izgubila vojno,« ji je zjutraj v službi prijateljica Polina nežno, z blagim nasmehom nekoliko privzdignila navzdol po vratu padajoče lase in jo sočutno pogladila po licu, ki ga je že oblila rdečica.
»Pa tako sem se skrivala za ekranom,« se ji je nasmehnila v odgovor. »Izgubila sem bitko, ne vojne. Marcelovo novo igračo na sebi sama kontroliram,« je s ponosom pojasnila.
»Ne upaš si do konca,« jo je podražila prijateljica. Elenin čustveni značaj je takoj pograbil za trnek.
»Kdo ne upa??!!« je zaneseno vzkliknila in v trenutku sprožila obojestranski smeh, ko se je v naslednjem hipu že zavedela svoje burne reakcije.
»Spet si me. Nikoli se ne bom naučila obvladati svojih odzivov,« je žalostno zavzdihnila.
»Ljubica to si ti, in takšno te imam rada,« jo je potolažila Polina in se je kratko, zelo ljubeče dotaknila z ustnicami tik nad mesto, kjer je kraljevalo Marcelovo dragoceno darilo.
Službeni toaletni prostori niti zdaleč niso bili tako udobni kot doma, a ogledal po stenah je bilo vseeno dovolj, da je lahko opazovala novo pridobitev z vseh možnih strani. Ovratnica je postajala del nje in že je morala nekoliko pomisliti, kakšen je bil njen vrat videti brez nje. Med lulanjem, ko je zamišljeno sedela na školjki, se je zopet spomnila na Polinine besede.
»Vse si upam in vse zmorem,« je zamrmrala in se z mehkim rožnatim po jagodah dišečim toaletnim papirjem skrbno obrisala.
Naslonjena na umivalni pult, je nesramno pokazala jezik svoji podobi v ogledalu, izvlekla mobilni telefon iz torbice in odtipkala ukaz. Na trideset dni je omejila njegov privilegij in po nekaj sekundnem premisleku pritisnila ‘Potrdi’.
Nič se ni zgodilo, status je bil zdaj sicer drugačen, ukaz videti v redu sprejet in lahko se je vrnila k svojemu delu. Že tako je bila v zaostanku, ker so ji misli medli dogodki zadnjega dneva.
»Samo delno mi je uspelo, ohranila je primarne privilegije,« je stoječ ob avtomatu za kavo, ki je bil last družbe, napitki v njem pa prav zaradi tega pregrešno dragi, Marcel odgovoril prijatelju Jeanu na njegovo vprašanje.
»Delni uspeh je v Eleninem primeru vendar popolni uspeh,« ga je bodril Jean. »Videti je bila neukrotljiva in prišel si že na pol poti. Še pred mesecem dni bi se ti kaj takega, kar imaš danes, zdelo nemogoče.«
Marcel je brez posebnega navdušenja prikimal. Delni uspehi niso bili njegovo področje. Celota, vse, popolnoma, absolutno. To so bila njegova hotenja. Polovičarstvo ga nikoli ni navduševalo. Celo napol polni kozarci so bili v resnici napol prazni. Je lahko poln kozarec še bolj poln, se je velikokrat spraševal. Je moje dekle lahko še bolj moje. So njeni vzkliki strasti lahko še bolj glasni …
Dvajset tisoč kreditov je plačal predelovalcu, do katerega se je prebil po velikih mukah in verigi zvez in poznanstev, da mu je uredil ovratnico, ki jo je namenil zanjo.
»Manj kot petdeset jih je takole predelanih,« ga je opozoril heker. Vse je bilo jasno. Skrivnost bo ostala za vedno zakrita. Nihče si ne bi želel plavanja po Sieni in čakanja na gasilce, da bi s kavljem potegnili neprepoznavno telo s prerezanim grlom na obrežje. Storitve podzemlja so imela svoja lastna varnostna pravila.
»Si boste kupili nov apartma?« mu žilica ni dala miru, ko je debel zavoj denarja prešel iz roke v roko. Z gotovino se je plačevalo samo še najbolj sumljive storitve. Nevajeni občutek denarja v rokah je bil zanj več kot nenavaden.
Ko je na gladki mizi poskočil telefon in s tem oznanil dogodek, je z mislimi popolnoma drugje (navsezadnje so ga za to tudi plačevali) posegel po njem. Elenina ovratnica je zahtevala potrditev, da sprejema status prvega Gospodarja. V trenutku je pozabil na delo in možgane mu je prešinila neprijetna misel, do česa bi prišlo, če bi na črnem meniju pomotoma pritisnil Prekliči namesto Potrdi. Zelo pazljivo, misel o zavestno napačni izbiri odgovora ga nikakor ni hotela zapustiti, je izbral pravilni odgovor. S tresočo roko je potisnil mobilnik v žep, potem ko je ovratnica poslala povratno sporočilo, da je proces izbire končan.
»Na WC grem,« se je obrnil k Jeanu, ki je sedel ob sosednji mizi.
On je samo prikimal in na povedano v istem trenutku pozabil. Preveč zatopljen v lastno delo, kot je bil tudi Marcel še minuto poprej, je popolnoma spregledal nenavadno dejstvo, da ga je prijatelj obvestil o svojem odhodu na stranišče.
Sedeč na pokrovu školjke je preletel vse programe, ki so bili tovarniško prednastavljeni. Vse to je poznal od prej, navodila je praktično znal že na pamet. Nalaganje ilegalnih programov v ovratnico je trajalo dlje. Bilo mu je vseeno. Kadarkoli lahko nadomesti izgubljeni čas.
Ko je bilo programje naloženo, je pognal prvi osnovni hekerjev program, ki bo baza vseh nadaljnjih procesov. Ni mu bilo treba veliko razmišljati, vse te postopke je v mislih že neštetokrat preigral.
Dvajset tisoč, se je nasmehnil sam pri sebi, ko je bilo končano, potegnil vodo in se odpravil v pisarno, ki sta si jo delila z Jeanom.
»Sem že nazaj,« je namignil prijatelju, ki je ponovno samo odsotno prikimal, sedel za mizo in zdaj z mislimi popolnoma drugje skušal nadaljevati delo.
Kako sem se morala tako neumno spozabiti, se je sama pri sebi jezila Elena. Kriva je samo ta moja pretirana čustvenost in zaletavost. Besno je zrla v mobilnik, ki je lepo poravnan poleg tipkovnice sporočal, da se je Marcel uspešno povezal. Za mesec dni. Mesec groze, se je posmehnila lastni nepremišljenosti.
Marcel jo prepriča o vsem, je zavzdihnila in v želodcu jo je stiskalo. Marcel … so ji odtavale misli. Njegov deški obraz, temnomodre oči in izklesano telo, ki bi se ga rada neprestano dotikala. S prsti bi drsela po svileni koži, po mišicah, ravnem trebuhu. Zaščemelo jo je med nogami. Stisnila je stegni skupaj in žgečkljivi občutek se je še povečal. Želim si ga, je priznala sama sebi. Tukaj in zdaj. Kako malo je manjkalo, da bi ga za vedno izgubila, se je stresla ob hipni bojazni, ki jo je spreletela. Zaradi ovratnice, ki jo nosijo mnoge ženske in njena je najlepša od vseh, je ljubeče s prsti pogladila z modrimi smaragdi okrašeno kovino.
Telefon na mizi se je rahlo zatresel. Klic Elena.
»Moj ljubi,« je dahnila. »Si sprejel …«
»Sem, hvala ti,« je zašepetal.
»Ne zahvaljuj se, zate bi naredila vse,« je z zamolklim glasom, ki ga je temno obarvala strast, priznala.
Za nekaj hipov sta oba molčala.
»Marcel,« je nadaljevala Elena. »Po službi …«
»Da, Elena. Pridi k meni. Tudi jaz grem naravnosti domov.«
»Pohitela bom, veš,« mu je priznala neučakanost.
Marcel je z zasanjanim nasmehom odložil napravico. Manj kot petdeset jih je in moja je med njimi. Vredna vsakega porabljenega kredita od dvajset tisočih, mu je igralo srce.
Avtor zgodbe »Dnevi groze« je izdal tudi prvi Slovenski BDSM roman, trilogijo, z naslovom ‘Južno od pekla’, ki se z lahkoto postavi ob bok mnogo bolj komercialno razvpitim ‘Petdesetim odtenkom sive’.
V pričujočem romanu, ki obsega 600 strani, lahko spremljamo pot mladega dekleta, skozi pravo Odisejado ljubezni, strasti in doživetij.
Več o knjigi se da prebrati tudi na njeni FB strani:
https://www.facebook.com/pages/Ju%C5%BEno-od-pekla/258513797676858
Knjigo lahko zdaj naročite tudi neposredno na elektronski naslov založbe: astar.zalozba@gmail.com in poslali vam jo bodo v roku treh dni.
