Milyang ali Skrivno sonce je pretresljiva zgodba ženske; zgodba o ljubezni, izgubi, trpljenju in odrešitvi.
Mlada učiteljica klavirja Shin-ae (Do-yeon Jeon) se s sinom iz prestolnice preseli v rojstni kraj pokojnega moža. Milyang (Miryang), kar pomeni „skrivno sonce“, je manjše mestece, kjer se nikoli nič ne zgodi. Spoznamo nekaj tipičnih prebivalcev, kot recimo prodajalko, frizerko, mehanika, učitelja, ki nas uvedejo v življenje in vzdušje mesta. Malce komični mehanik Jong-chan (Song Kang-ho) ji ves čas stoji ob strani, a ona ga zaradi lastnih bremen niti ne opazi. Shin-aein sinček Jun se le počasi vklaplja v družbo. Kadar začne močno pogrešati očeta, se uleže na zofo in se pretvarja, da smrči.
Shin-ae pa se pretvarja, da namerava investirati v zemljo in to pove vsemu mestu. Ko se gre nekega večera zabavat z novimi prijateljicami, pride do tragičnega dogodka. Tu se film pravzaprav šele dobro začne. Poleg vseh hudih življenjskih udarcev, ki jih je Shin-ae deležna, jo prizadene še novo pridobljeno upanje, ki ga je našla v veri. Kljub temu se film ne sprevrže v ideološki obračun s to ali ono opcijo. Za naturalistični portret trpljenja, ki ga ni režiser z ničimer olepšal in spremenil v lažje prebavljivo obliko, je Do-yeon Jeon dobila nagrado za najboljšo igralko leta 2007 v Cannesu.
Korejski filmi imajo prav poseben dramski trikotnik. Ko se nam zdi, da je film prišel do zaključka, sledi še dolg epilog. Dolg epilog ima na gledalca zanimiv katarzični učinek, ki ga pri zahodnih filmih pogosto pogrešamo. In katarza je pri tem filmu nujno potrebna. Nekdo nam mora nazaj sestaviti svet, ki ga je sicer počasi, melanholično tekoč film, sesul. Vendar je vprašanje, ali nam ga lahko.
V srce parajočem vzdušju film vztraja kar dve uri dvajset in nas nazadnje pusti le s koščkom katarze, pa vendar je to največ, kar lahko realističen pogled v taki situaciji ponudi. Nekatere stvari so preprosto neodpustljive. Katarza je luksuz, ki si ga ne more privoščiti vdova v majhnem mestu. Si ga lahko mi na njen račun?
