Festival dokumentarnega filma, plakat (Foto STA)
Direktorica CD Uršula Cetinski je hibridno rešitev za festival na današnji novinarski konferenci označila kot pozitivno z dveh vidikov. Po njenih besedah si kinematografi po Evropi v času okrevanja po covidu-19 prizadevajo, da bi se gledalci vrnili v kinodvorane, z videom na zahtevo pa so filmi postali široko dostopni tudi za gledalce zunaj prestolnice.
Programski vodja Simon Popek je v tekmovalni program celovečernih dokumentarcev na temo človekovih pravic tudi tokrat uvrstil pet filmov, čeprav se s to temo po njegovih besedah povezujejo tudi druge sekcije.
Za nagrado Amnesty International Slovenije (AIS) se bodo potegovali Prvih 54 let: Skrajšani priročnik za vojaško okupacijo Avija Mograbija o dolgoletnem izraelsko-palestinskem konfliktu, Država, ki se lepo vede, ki ga je David Dufresne začel snemati v času največjih protestov rumenih jopičev v Franciji, Nuklearna družina Traviss in Erin Wilkerson o ameriški agresiji zadnjega stoletja, Otroci megle režiserke Ha Le Diem o tradiciji poročanja otrok v Vietnamu ter Odpuščanje Marije Zidar o zakoreninjenosti patriarhalnih principov v albanskem visokogorju. Ta bo tudi otvoritveni film festivala.
Po pet filmov bo mogoče videti tudi sekciji z aktualno in družbeno-kritično tematiko ter v intimnih in globalnih portretih. Prva bo med drugim prikazala Tovarne delavcem Srdjana Kovačević, v katerem je režiser spremljal proces hrvaške tovarne na poti iz tranzicije v kapitalizem, na kateri so se delavci uprli in tudi po sodni poti prišli do neke vrste zadružništva. Na film se bo po Popkovih besedah navezovala okrogla miza v sodelovanju z Inštitutom za ekonomsko demokracijo o delavstvu znotraj sodobnega kapitalizma.
V intimnih in globalnih portretih pa bo med drugim na ogled film Gospod Bachmann in njegov razred Marie Speth o učitelju in njegovih metodah pri poučevanju begunskih otrok v majhnem nemškem mestu.
V obe sekciji je Popek uvrstil še dva slovenska filma: Dolina solz, ki ga je Boštjan Korbar posnel v sodelovanju z Matjažem Pikalom, ki je pred leti na Dobu vodil ustvarjalno delavnico, tematizira zapornike, Smučarske sanje Haidy Kancler, ki bo hkrati zaključni film festivala, pa spremlja afganistanske najstnice, navdušene nad smučanjem, ki jih pripeljejo na Zahod.
Sekcija Miti, ikone, mediji bo med drugim prikazala dokumentarec Tosce Looby o edini avstralski premierki, ki se po Popkovi oceni s portretom toksičnega političnega okolja vklaplja v slovenski predvolilni čas. Retrospektiva bo s sedmimi filmi spomnila na 100-letnico rojstva litovsko-ameriškega filmarja Jonasa Mekasa.
Tekmovalne filme bodo ocenjevali nizozemska dokumentaristka Margje de Koning, režiser in novinar Siniša Gačić ter Kaja Atanasova iz AIS. V spremljevalnem delu pa bo AIS pripravila še pogovor o pravicah Palestincev, je povedala predstavnica društva Taja Premk.
Festival bo v spremljevalnem delu obsegal tudi Dokumentarnico, ki je po Popkovih besedah nadaljevanje Scenarnice Društva slovenskih filmskih režiserjev, iz katere so že izšli nekateri filmi, kot so Zgodbe iz kostanjevih gozdov Gregorja Božiča, ter delavnico o razvoju filmskih dokumentarcev s Helle Hansen Vid Neyst z Danske.
