Foto: STA
Liffe je festival tekmovalnega značaja, zato ob njegovem obisku številne gledalce pritegne sekcija Perspektive, v kateri so prikazani filmi, nominirani za vodomca, ki jih največkrat podpisujejo sveža režiserska imena.
Med desetimi filmi v Perspektivah bodo letos prikazani v Benečijo postavljeni sanjski igrani prvenec Gregorja Božiča Zgodbe iz kostanjevih gozdov, slovenska manjšinska koprodukcija Šivi Miroslava Terzića, drama o odraščanju Bik Annie Silverstein, film o tragičnem poglavju gvatemalske zgodovine Naše matere Cesarja Diaza, avtobiografsko obarvan portret britanske družine po spominih režiserja Richarda Billinghama Ray in Liz ter film Angelo v režiji Markusa Schleinzerja o poskusu avstrijske aristokracije, da v svojem krogu vzgoji in izobrazi afriškega dečka.
V sekciji Predpremiere bodo slovenske barve zastopali celovečerec Jaz sem Frenk v režiji Metoda Pevca ter prva dva dela televizijske serije Jezero, ki sta jo po kriminalki Tadeja Goloba režirala Matevž Luzar in Klemen Dvornik. Sekcija med drugim ponuja film Kena Loacha o novih oblikah delavskega izkoriščanja Medtem ko vas ni bilo, najnovejši film bratov Dardenne Mladi Ahmed o radikaliziranju mladih islamistov v Belgiji, cannskega nagrajenca žirije Nesrečniki v režiji Ladja Lyja in pa odmevni film Romana Polanskega Obtožujem!
Najbolj zanimivi so manj znani filmi, ki jih v kinih ne bo
Programskemu direktorju festivala Simonu Popku pa pri programiranju največ pomeni, če lahko slovenskim gledalcem, kot je dejal za STA, “predstavi manj znane filme, manj znanih avtorjev iz manj znanih kinematografij”, tudi v luči tega, da jih veliko od njih ne bo na ogled v kinih. Ti filmi so uvrščeni v sekcije Panorama svetovnega filma in Ekstravaganca. Popek je med drugim posebej omenil distopične, futuristične južnoameriške filme, ki vključujejo tudi družbenokritično noto, kakršna sta Bacurau Kleberja Mendonce Filha in Juliana Dornellesa, ki predstavlja “metaforo današnje Brazilije, preoblečeno v distopični vestern” ali pa Zastrupljeni zombiji Pabla Paresa, ki si “svet prihodnosti predstavlja kot temačno bojišče za zadnje ostanke človeškega dostojanstva”.
Med zanimivejšimi je Popek izpostavil tudi novi film Wernerja Herzoga Družinska romanca d.o.o., v katerem na poti raziskovanja absurdnosti sodobne civilizacije režiser predstavi japonski trend najemanja pristnih medsebojnih odnosov, ali pa film Gospodov glas, nastal po romanu Stanislava Lema v režiji Gyorgyja Palfija, ki predstavlja temačno zgodovino neke družine.
Popek je zaznal, da bo na letošnjem Liffu ponovno prikazanih vsaj deset filmov, v katerih so v ospredju ženski liki. Primeri so že omenjeni Šivi ali pa slovenski manjšinski koprodukciji Dnevnik Diane Budisavljević v režiji Dane Budisavljević in Bog obstaja, ime ji je Petrunija Teone Strugar Mitevske, pa Moj najboljši profil v režiji Safyja Nebbouja z Juliette Binoche v vlogi 50-letnice, ki se na družbenih omrežjih pretvarja za 25-letnico, ali pa Lilian v režiji Andreasa Horvatha o resnični zgodbi mlade emigrantke, ki se peš odpravi na dolgo pot iz New Yorka v rodno Rusijo.
Jubilej v znamenju priznanega režiserja Abela Ferrare
Jubilejno izdajo bo obiskal za mnoge kontroverzni filmar Abel Ferrara, ki se mu bodo poklonili v seriji Posvečeno s projekcijami filmov Angel maščevanja, Pasolini in Tatovi teles, njegov najnovejši, avtobiografski film Tommaso, pa bo v sredo odprl Liffe. Fokus festivala bo na kubanskem filmu, z retrospektivo sedmih filmov pa se bodo poklonili letos preminuli režiserki Agnes Varda.
Ustaljene sekcije festivala so tudi Kinobalon ter tekmovalni program kratkih filmov Evropa na kratko, Liffe pa vsako leto popestri pester spremljevalni program, v katerem bodo že tradicionalno prikazali filme, nominirane za nagrado lux, obeležili bližnjo deseto obletnico Art kino Slovenije ter pripravili predavanja, delavnice in strokovna srečanja, med njimi First Cut Lab Re-Act 2019, ki je namenjen igranim filmom v fazi montaže.
Zgodovinski vpogled v festival
Prva izdaja današnjega Liffa sega v leto 1990. Tedaj so konec oktobra v Cankarjevem domu potekali mednarodni dnevi avtorskega filma Film Art Fest (FAF). Odvrteli so 13 filmov, ki si jih je ogledalo slabih 4000 gledalcev. Direktorica festivala je bila Jelka Stergel, programski vodja pa Silvan Furlan. Njuna vizija je bila ob komercialni kino mreži oblikovati tudi distribucijsko in kinematografsko mrežo, ki bi skrbeli za predstavljanje nekomercialnega in avtorskega svetovnega filma. Jelka Stergel je festival vodila do 18. izdaje, nato je vodstvo prevzel Popek. FAF se je v Liffe preimenoval leta 1997.
Popek je v festivalskem katalogu zgodovino Liffa razdelil na dekade: “Prva desetka je bila obdobje uveljavljanja ter vzpostavljanja strukture in identitete festivala (od FAF do Liffa), druga čas neslutene popularizacije pri občinstvu in programske širitve (z enega tedna na mamutskih 15 dni trajanja), tretja obdobje umirjanja (krčenje na obvladljivih 12 dni in postopno širjenje v druga slovenska mesta), prilagoditve novim tehnološkim standardom (digitalizacija) in načinom sprejemanja medijskih vsebin, od pretakanja prek spleta do vse bolj priljubljenih TV serij.”
Vse od začetka festivala je število projekcij naraščalo in vrhunec doseglo pred tremi leti, ko jih je bilo 314, po letu 2002 pa festival redno beleži okoli 40.000 obiskovalcev, z rekordnim letom 2004, ko so jih našteli 52.000. Na letošnji 30. izdaji sicer pričakujejo milijontega obiskovalca. Popek je ob jubileju Liffu voščil: “Na novih 30!”
