Foto: Thinkstock
Tokrat mi je dala misliti zgodba znanca. Če strnem, gre nekako takole. Fant spozna dekle in se zaljubita. Ker jo je imel/jo ima rad, je bil za njo pripravljen celo pustiti za sabo življenje, ki ga je poznal, in se preseliti z njo na drug konec sveta. Pa to ni bilo dovolj. Ko je prišel za njo, se je ona spet odselila drugam. Sledil ji je in znova se je umaknila. Dobesedno bežala je pred njim. Vmes sta sicer zvezo prekinila, menda ga je celo varala, torej vsi znaki kažejo na to, da zgodba ne bo imela/nima srečnega konca.
Vsi okrog njega vidijo, kako trpi, vidijo, kako bi za njo naredil vse, ona pa to izkorišča in se igra z njim. Fant je zaljubljen in slep, le kdo ni bil vsaj enkrat v življenju v njegovih čevljih. Verjetno se globoko v sebi tudi sam zaveda, da stvar nima prihodnosti, vendar si tega noče priznati. Ima jo rad in noče obupati. Toda včasih je to še slabše. Ne samo, da s tem, ko se nekoga tako zelo oklepamo, ga dušimo in posredno še bolj odrivamo stran, problem je tudi v tem, da izgubimo njegovo spoštovanje, spoštovanje ljudi okrog sebe in kar je najslabše, izgubimo spoštovanje do sebe. Pozabimo na to, da si zaslužimo več kot to, da smo vredni popolne, iskrene ljubezni, ne pa polovičarstva.
S tem, ko vztrajamo v zvezi, za katero globoko v sebi vemo, da ne pelje nikamor, in roko na srce, to v resnici vemo, vendar si ne upamo priznati, škodujemo sebi. Ker ignoriramo vse znake, ki nas opozarjajo, da je čas, da gremo naprej, ne poslušamo svojih bližnjih, ki nam skušajo to dopovedati, tratimo svoj dragoceni čas, svojo energijo. Čas in energijo, ki bi ju lahko usmerili v veliko bolj pozitivne stvari, če ne drugega, bi se lahko odprli za novo, svežo energijo, nova poznanstva, morda celo novega potencialnega partnerja. Tako pa, kot “fijakarski konj”, ne gledamo ne levo, ne desno, in samo gonimo naprej svoje. Včasih se zdi, kot da bi se namenoma tako trpinčili, kot da si nočemo pomagati, kot da uživamo v vlogi “mučenika” ali celo “žrtve” če hočete. Najlažje se je smiliti sam sebi, obstati na mestu in čakati čudež, ki nas bo odrešil. Najlažje je igrati nedolžno žrtev, ki se vsem smili, in veliko težje je stvari vzeti v svoje roke, se zavestno odločiti, da je čas, da se stvari spremenijo. Ampak to lahko naredi le vsak sam. Nihče tega ne more narediti namesto njega. In zakaj tega ne naredimo? Ker nas je strah neznanega, negotovosti. Ta fant je navajen tega, da je z njo, da ima punco, da ni sam. Čeprav je v resnici sam. Strah ga je, kaj se bo zgodilo, ko bo brez nje. Kako bo našel novo punco. Toda ta strah je brez pomena. Življenje gre naprej in nobene zamujene priložnosti, trenutka, ki je minil, ne bomo več dobili nazaj. Ne moremo pustiti, da gredo stvari mimo nas, mi pa jih samo opazujemo, ker nas je strah. Življenje je preveč kratko in minljivo, da bi si lahko privoščili kaj takega. Da bi si lahko privoščili, da vztrajamo v zvezah, ki so obsojene na propad!
