Foto: thinkstock
Ko si pri določenih letih še vedno samski, se tvoji bližnji kar naenkrat vsi spremenijo v ženitne posredovalce. Začnejo pogledovati po svoji okolici in ti iskati primerne ženine. In če si odprt kot jaz, pač pristaneš, da boš vsem potencialnim kandidatom dal priložnost, hodil na zmenke in se prepustil toku. Vse lepo in prav, dokler tvoji prijatelji ne začnejo ugotavljati, da ti nihče od predlaganih snubcev ni bil všeč.
Po vsakem zmenku jim opišeš, kako je bilo, o čem sta se pogovarjala, kje sta bila, kaj sta počela in na koncu seveda sledi vprašanje…”Ja in, ti je všeč?”. Tukaj pa se zatakne. Na žalost še na nobenem od teh zmenkov nisem našla potencialnega partnerja. In zato je bil moj odgovor vedno znova nekako v stilu: “Ja, saj v resnici je čisto super tip, tudi pogovarjala sva se vse mogoče, toda nekaj je manjkalo. Ni zame.” In ob tem svojem odgovoru se vedno znova ujamem, kako to razlagam s slabo vestjo. Slabo vestjo pred njimi, ker se jim verjetno zdim preveč izbirčna, slabo vestjo pred sabo, ker sem morda preveč zahtevna. Ampak zakaj ta slaba vest? Zakaj bi se morala opravičevati, da se ne želim sprijazniti s “ponudbo, ki je pač na trgu”, zakaj bi se morala slabo počutiti, ker “malo ne potrpim” in se spustim v zvezo z moškim, ki mi je približno sprejemljiv? Mogoče sem res izbirčna. Mogoče imajo prijatelji in ostala okolica prav. Ampak, ali nimam pravice, da si najdem najboljšega možnega partnerja zase? Zakaj bi pristala na manj, če vem, da si zaslužim več, da lahko dobim več, da v zameno ponujam več?
In potem moje misli spet zanese v smer dvomov o sebi, o svoji zahtevnosti, o tem, da sem res preveč izbirčna, da mogoče moškim ne dam dovolj priložnosti, da bi se izkazali, da morda iščem izgovore, zakaj mi nihče ni všeč, zakaj vsakemu nekaj manjka. Vem, da so romantične filmske ljubezni izmišljene in da se usodna ljubezen na prvi pogled zgodi le redko, ampak vseeno pa verjamem, da mora biti nekaj več. Nekaj, zaradi česar opustiš vse dvome, nekaj zaradi česar veš, da bi bil rad z nekom. In to čakam, tega si želim. Tisti pravi, nesporni občutek, da pa gre tokrat zares. Brez izgovorov, brez iskanja dlake v jajcu. Ko pozabiš na vse ostalo in preprosto čutiš.
