Foto: Thinkstock
Pred mano hodita dve ženski v tridesetih in se glasno pogovarjata. Prisluhnem. Ena vpraša: »Kaj pa tvoj brat Jure, je še vedno samski?« Druga odgovori: »Še vedno. Pa saj veš kakšen je. On išče sanjsko žensko, tako, ki ne obstaja. Hoče, da ustreza vsem kriterijem. Lepo, simpatično, športno pa še izobraženo po vrhu.« Takrat me je prešinilo. Pa saj jaz ustrezam vsem tem kriterijem, pa sem še vedno samska. Zakaj, če pa sem očitno sanjska ženska? Meni se Juretova pričakovanja ne zdijo nerealna. Kljub temu, da tole zveni narcisoidno, lahko rečem, da bolj ali manj ustrezam vsem naštetim kriterijem. V čem je potem problem? Marsikatera ženska bi kot iz topa ustrelila, da so itak vsi moški prasci, in da je v tem problem. Čeprav sem imela v praksi že kar nekaj izkušenj s tovrstnimi moškimi, pa vseeno tega nikakor ne bi posploševala. Tako kot ne bi rekla, da imajo prav moji starši, ki pravijo, da sem preveč izbirčna. Ali sem res preveč izbirčna in preveč pričakujem, če si želim zanesljivega moškega, ki je vreden zaupanja, spoštljiv, razumevajoč , povrhu vsega pa še razgledan, zabaven in s pogledom, ob katerem se bom stopila? Mislim da ne in da tudi taki obstajajo. In so samski in heteroseksualci. Mislim tudi, da si nič manj kot to ne zaslužim. In zakaj bi pristala na manj? Zato, da ne bom še ena tistih, ki so predolgo čakale na princa na belem konju, nakoncu pa ostale same? Da ne bom edina v krogu svojih prijateljic, ki še ni poročena in nima otrok? Da se bosta starša končno lahko pohvalila pri svojih prijateljih, da imam pa tudi jaz fanta? Zaradi teg razlogov zagotovo ne! Z leti in izkušnjami človek se človek izoblikuje in izoblikuje tudi svoje mišljenje, svoje predstave, svoje zahteve. To, da še nisem srečala pravega, je posledica tega, da točno vem kaj. Bleferje prepoznam že na kilometer, potencial prav tako. In ko se vprašam, zakaj se na koncu vedno znova izkažejo za napačno izbiro, je odgovor vselej enak. Zato, ker tako naredijo prostor tistemu pravemu, tistemu, ki šele prihaja.
