Foto: thinkstock
Pred dnevi sem se pogovarjala s kolegom, ki ima novo punco. Ker sem novico izvedela od nekoga drugega, sem ga povprašala. Najprej je dejal, da sicer še ni uradno njegovo dekle, ampak da je pa preprosto punca njegovega življenja in da je naravnost čudovita. Te besede iz njegovih ust, iz ust moškega so me presenetile. Pozitivno! Kako lepo in kako redko je slišati, da moški kaj takega prizna! Verjetno njej tega ne bo nikoli povedal tako naravnost, kot je zaupal meni, upam pa, da ji bo to pokazal oziroma ji kaže. Kar pa je še veliko bolj pomembno!
Čeprav se mi včasih zdi, da je ljubezen, tista prava, že popolnoma izgubila svoj smisel, svoj pomen, v tem času, ko je vse instantno, vse iz koristi, pa mi taki trenutki dajejo optimizem. Mogoče pa še obstaja ljubezen, taka za vse življenje, kot jo poznajo naši stari starši. Mogoče pa le niso vsi skupaj le zato, da niso sami, ker so navajeni. Mogoče se pa le ne varajo vsi povprek. Očitno se še zgodi, da se fant in dekle zaljubita, tako iskreno in z vsem srcem. Fant najde dekle svojega življenja, ona fanta svojega življenja. In če on to še nekomu to prizna, tako na glas, pogumno in brez omahovanja, potem mora že biti res. Moški namreč tega ne govorijo kar tako vse povprek, le redki to sploh priznajo. Saj vem, da se morda vse skupaj sliši nekoliko utopično, lahko tudi osladno, ampak po mojem je osladno in utopično to kar vidimo v romantičnih komedijah, ko pa kaj takega slišiš iz prve roke, je drugače. Vem tudi, da ni rečeno, da bo ta ljubezenska zgodba med mojim kolegom in njegovim novim dekletom trajala srečno do konca njunih dni, lahko tudi, da ona ne čuti enako, ali pa da bo njega minilo, ampak vseeno si ne morem pomagati, da ob tako iskreni izpovedi ne bi bila ganjena in me ne bi navdala z upanjem.
