Foto: Thinkstock
Zjutraj se zbudim in se zaželim, da bi šla na izlet na morje. In grem. Po službi potrebujem polnjenje baterij in vzpon na bližnji hrib. In grem. Brez vprašanj, prilagajanja, usklajevanja. Grem in ne pogrešam dvojine. Celo soboto preživim v postelji z dobro knjigo in mi nič ne manjka. Drva si sekam sama. Tudi žarnico znam zamenjati. Sama grem v kino, na razstavo ali pa na izlet. Za vse to ne potrebuem dvojine. Všeč mi je, da se lahko spogledujem s simpatičnim neznancem na zabavi, si privoščim poletno avanturo, mi je vsak teden všeč drugi. Po dvojini pa se mi toži, ko sama zase kuham božično večerjo, ko gledam zvezdne utrinke na jasno poletno noč i in ko se vsi okrog mene držijo za roke in si zaljubljeno gledajo v oči, si na ušesa šepetajo svoje male skrivnosti. Takrat dvojino pogrešam, a hkrati me je strah, kaj vse s sabo prinaša. Tega da sem sama, neodvisna in da mi nič ne manjka, sem se navadila. In ne le to, celo všeč mi je. Mogoče gre celo za nekakšno obliko egoizma. Pa se lahko ednine, egoizma po potrebi odvadimo? Občutek imam, da ne bi šlo tako zlahka. In zagotovo ne za vsako ceno. Morda pa je trik v tem, da se ji bom pripravljena odpovedati, ko pride mimo tisti pravi? Verjetno takrat do edine ne bom tako zelo zaščitniška, ampak se bom prepustila toku. Verjetno.
