Foto: Profimedia
Kje boš za novo leto?
“Kje boš za novo leto?” Če bi imela evro za vsakič, ko sem decembra dobila to vprašanje, ta trenutek ne bi zamišljeno drsela med prenatrpanimi, kičastimi trgovskimi policami z vprašanjem v mislih, kako draga naj bodo letos moja darila in ali bo nasmeh enako širok, če prijateljici kupim te tople copate namesto tistega njenega pregrešno dragega najljubšega parfuma. Ne maram nakupovalnih središč, a se kot za stavo vsako leto decembra vedno znova znajdem tam. In to večkrat na teden. December te enostavno prisili v to, da postaneš ena tistih zapravljivk, ki se z napolnjenimi nakupovalnimi vrečkami nespretno prebija skozi množico, da pride do izhoda in do avta, kamor lahko končno odloži svoj tovor in svobodno zadiha, čeprav ve, da opravkov še zdaleč ni konec.
»Moj X in jaz …«
Ravno včeraj sva se s sodelavko pogovarjali o decembrskih opravkih in iskali odgovor na vsakoletno vprašanje, ali ljudje sploh še začutimo tisto pravo, brezskrbno in veselo praznično vzdušje. Presrečna, zaljubljena in povsem zadovoljna je o svojih letošnjih decembrskih načrtih govorila skorajda z otroškim zanosom, k čemur so, vsaj po njenih besedah, končno pripomogle tudi prve snežinke. Nisem mogla, da zraven njenega navdušenja ne bi opazila svoje apatije do vsega skupaj. Vsak peti stavek iz njenih ust se je začel z »Moj Miha in jaz …«. Kako prisrčno. Tudi razmišljanja v dvojini nisem nikoli povsem usvojila. Sem bolj tisti tip ženske, ki bi zasedel glavno vlogo v komediji Dekliščina. Rada sem nora na svoj način in nekaj moških je to presenetljivo dobro prenašalo … a predolgo razmišljanje v ednini ti naredi to, da sčasoma ugotoviš, da sicer znaš sama zamenjati počeno gumo na avtu, prej ali slej pa pride tudi tisti »reality check«, ko se zaveš, da si upihnila že svojo trideseto svečko in da so s to svečko za še eno leto odpihnjene tudi misli o kakršnikoli družini ali stavkih, ki se začnejo z »moj X in jaz«.
Sto in ena norčava zgodba
Za Silvestrovo bi lahko narisala raztegnjen nasmeh na obraz in se s kozarci kuhanega vina še malo bolj prisilila v novoletno veseljačenje na kakem trgu ob pokanju petard in nadležni glasbi. Pa tega ne bom storila. Ne morem preko same sebe zavoljo nekega namišljenega pravila, da mora biti en dan silvestrovanja neskončen material za sto in eno norčavo zgodbo, ki jih ljudje prvi teden v januarju radi razlagamo svojim sodelavcem. Hm … morda pa je vseeno bolje imeti sto in eno norčavo zgodbo kot pa le en ubogi stavek o tem, kako si buljil televizijo, šel spat in se zbudil v novem letu. Ah …
Odgovori potrkajo na vrata
Ob razmišljanju o tem, kakšna bo letos moja silvestrska zgodba, ugasnem avto … vzamem svoje nakupovalne vrečke … odklenem svoja vhodna vrata … in ga pokličem, da mu povem o svojem dnevu. Pošteno me nasmeji in mi obljubi, da bo čez eno uro pri meni. Tiho ga opazujem z nežnim nasmeškom na obrazu in kozarcem vina v roki, medtem ko nama pripravlja večerjo in tudi sam govori v dvojini o načrtih za praznike. V tistem trenutku se zavem, kako zelo dobri ter unikatni so lahko stavki, ki se začnejo z »moj X in jaz«. V njegovi prisotnosti vse moje napake postanejo pozitivne lastnosti, ki me oblikujejo v to, kar sem njemu. V toplem objemu enostavno vem, da bodo prazniki popolni. Postajam tudi povsem odprta za možnost, da bi se ob polnoči sprehodila po natrpanem, praznično razpoloženem trgu z nadležno glasbo in poki petard, ki jih bo preglasil čaroben ognjemet nad mestom.
