Idejo za zapis na to temo sem dobila ob novici, da je 20-letna Kylie Jenner, ena najbolj izpostavljenih javnih osebnosti na svetu, ki vsak svoj korak dokumentira in deli s svojimi oboževalci na družbenih omrežjih, javnost kar devet mesecev pustila ugibati o svoji nosečnosti. In sedaj je končno potrdila, da je v resnici postala mama in da si je želela nosečnost preživeti kar čim bolj v miru, stran od oči javnosti. Je pa objavila 11-minutni video, ki je skrbno dokumentiral vsak njen korak do rojstva hčerke. Torej, čeprav si je želela intimo, je sedaj vso to intimo, celo posnetke z ultrazvokov, vseeno delila z javnostjo. Zakaj, se vprašate? Zato, ker vseeno hoče, da je mediji in javnost ne pozabijo, da se vseeno piše o njej, da video zbere kar čim več všečkov in ogledov. V samo 14 urah ima že več kot 22 milijonov ogledov. In konec koncev je vse samo biznis in iskanje pozornosti oziroma potrditve. Tudi samopromocija.
Foto: Profimedia
Otroci so postali biznis. To zadnje čase opažam tudi v vsej tej poplavi starševskih blogerjev. Včasih imam občutek, da vsak drugi, ki postane novopečeni starš, postane hkrati starševski bloger. Tako želi s celim svetom, no ali pa vsaj širšo okolico, deliti tegobe in radosti svoje novopečene vloge. Začelo naj bi se z namenom, da se starši med sabo povezujejo, delijo svoje izkušnje, končalo pa se je pri tem, da je slej kot prej vsaka objava postala reklama. Plačana reklama za družinske počitnice, poganjalca, oblačila iz recikliranih materialov, zdrave otroške prigrizke … In osrednja oseba te reklame je otrok. Otrok, ki se pojavi v tisoč in eni objavi na družbenih omrežjih, ne da bi ga kdo vprašal za dovoljenje. Samo izkoriščajo njegovo simpatično pojavo za nabiranje všečkov, za pridobivanje novih oglaševalcev. V vsej tej poplavi promocijskih objav se je torej nekako izgubilo tisto bistvo zakaj starš sploh začne pisati starševski blog. In vse se, spet, konča pri biznisu. In priljubljenosti, oziroma pozornosti. Tako kot pri Kylie. Več ogledov, več všečkov pomeni potrditev, in vsi si želimo potrditve, da smo dovolj dobri, dovolj lepi, dovolj pametni, delamo nekaj prav. Če je prav za to nečimrnost izkoriščati svoje otroke, pa je drugo vprašanje.
