Foto: Thinkstock
Kako klišejsko vprašanje, kajne? Kaj te osrečuje? Tudi odgovori so običajno klišejski. Osrečuje me druženje s prijatelji, družina, dobra hrana, počitnice, lepo vreme … bla bla. Že res, da me vse našteto osrečuje, ampak sreča se skriva predvsem v majhnih stvareh. In ta sreča včasih traja le nekaj sekund, minut, ampak vseeno šteje. Kaj me v resnici osrečuje? Osrečuje me vsaka stvar, ob kateri se nasmehnem. Nasmehnem se, ko vidim cvetoče drevo magnolije, osreči me, ko slišim simpatični pogovor med očkom in njegovim malčkom na ulici, osreči me najljubša pesem zjutraj na radiu…Kdaj pa sem srečna? V vseh teh trenutkih in trenutkih hvaležnosti. Kako pogosto rečemo, da smo v življenju hvaležni za vse kar imamo, toda ali se resnično zavedamo tega. Ali se zavedamo, da naše zdravje in zdravje naših bližnjih ni samoumevno? Ali se zavedamo, da ni samoumevno, da gremo vsako leto na počitnice? Nedavno sem urejala stare fotografije in preplavilo me je močan občutek sreče in hvaležnosti. Zavestno sem dojela, kaj vse v življenju imam in koliko je to vredno. To je bil zame trenutek sreče!
Sreča ni samoumevna!
Pravijo, da se tega, kako srečen si, zaveš šele v nesreči. Čeprav je klišejsko, tudi to drži. Ampak to je žalostno. Tega kar imamo, kako srečni smo, bi se morali zavedati vsak trenutek in to ceniti. In čeprav pametujem o tem v teh vrsticah, sem sama ista. Pravijo tudi, da nekaj začneš ceniti in dobi pravo vrednost, ko to izgubiš. Tudi to je res. Ampak ko enkrat nekaj izgubiš, težko to povrneš. In ko me vprašajo, česa si v življenju želim, jim najpogosteje rečem, da to, da bi bila srečna. Ampak ali nismo sami odgovorni za svojo srečo. Sami moramo poskrbeti za to, da počnemo stvari, ki nas osrečujejo, da gremo stran od stvari, ki nas onesrečujejo! V tem je po mojem mnenju vsa skrivnost. Da stvari ne jemljemo za samoumevne in naredimo vse, kar je v naši moči, da srečo dosegamo in ohranjamo. Včasih je treba za njo trdo garati, včasih celo tvegati, ampak na koncu je vredno. Na nas je potem le še to, da srečo prepoznamo, v tistih majhnih in tudi velikih stvareh, in jo cenimo.
