Foto: Thinkstock
Ko je bilo mojemu sinu leto in pol, sva morala za teden dni v bolnišnico. Ker ni bil v življenjski nevarnosti, sva si v bolnišnici naredila prav lepe dneve. Bila sva srečna v nesreči, hvaležna, da lahko preživljava čas skupaj. Pa še kuhati ni bilo treba. Bilo nama je lepo.
Edina neprijetna stvar, ki se je dogajala, je bila visoka, mrka medicinska sestra v poznih 30-ih, ki je vsako jutro ob pol sedmih glasno »vdrla« v sobo, čeravno sva z otrokom še spala.
Skorajda jezno je odkorakala čez sobo, ropotaje odprla okno, prezračila sobo, na stol odvrgla sveže brisače in nastavila zdravila. In ko je videla, da naju je z otrokom dobesedno vrgla pokonci, je hladno odzdravila, gledajoč v tla, odšla iz sobe in zaloputnila za sabo vrata. In tako vsako jutro.
Potem sem se nekega jutra odločila, da se pogovorim z njo. In ko sem že odprla usta, da bi jo prosila, če lahko vse skupaj opravi malo tiše, sem si premislila. Tako kot se ona ni postavila v najino kožo, se tudi jaz nisem skušala postaviti v njeno. Zagotovo ne more biti srečna, sem pomislila. Namesto, da bi rekla, kar sem nameravala, sem jo močno presenetila, ko sem jo ob njenem vojaškem mimohodu nežno ujela za roko:
Oprostite, da vprašam, ampak vsako jutro vas opazujem, kako jezno pridete v sobo … Želela sem samo vprašati: Ste dobro? Zagotovo vam mora biti hudo.
Na moje veliko presenečenje, pričakovala sem namreč revolt, se je tista jezna, zakrčena postava v hipu povsem zrahljala, mrk, leden izraz na obrazu pa so zalile solze. Iz prsi ji je ušel vzdih: »Kaj se opazi na zunaj?« je vprašala. »Se,« sem pokimala, »Veste, zelo sem vam hvaležna, ker vsako jutro zelo lepo uredite sobo. Toda človek se vas kar malo ustraši. Pa se mi zdi, da morate biti dober človek.« Takrat se je zlomila:
Tako sem nesrečna. Tako sem osamljena. Nihče me ne opazi. Nihče me ne mara. Nikogar nimam, ko pridem domov. Nimam partnerja, nimam otrok, prijateljev, nimam sreče, res je nimam. Zredila sem se, zapustila. Vse mi gre narobe. Obhajajo me misli, da bi bilo bolje, če me več ne bi bilo.
Postalo mi je hudo. Na njeno veliko presenečenje sem jo objela, nato jo pogledala v oči in ji rekla:
»Prav lepa ženska ste. Nasmejte se. Poglejte druge v oči. Pozdravite. Povabite koga na kavo. Poklepetajte s kom. To, kar dobivate, je v resnici samo to, kar dajete od sebe. Drugi so vaše ogledalo. Ko se boste vi veselili drugih, se bodo tudi drugi veselili vas. Ko se boste vi videli drugače, vas bodo tudi drugi videli drugačno. Samo poskusite. Vse ostalo bo prišlo za tem.
»Res tako mislite? Res mislite, da je še upanje zame?« je vprašala. »Seveda je! V svojih najboljših letih ste. Najboljše šele prihaja.« Videla sem, da drhti. Rekla je, da mora iti, in s solzami v očeh je zapustila sobo.
Tri mesece kasneje sva s sinom prišla na kontrolo. In ko sva stopila na hodnik oddelka, je proti nama prihajala … ali prav vidim … Ona! Ampak to ni bila ona, to je bila nasmejana, zadovoljna ženska, z dvignjeno glavo, ki mi je, verjeli ali ne, veselo pomahala, nato pa me je potegnila na stran in počasi rekla:
“Hvala vam. Hvala, ker ste me takrat ustavili. Prepoznali mojo stisko. Presekali moj začaran krog. Drug človek sem. Nasmehnila sem se in dobila nasmeh, opogumila sem se in kolege povabila na kavo, pa so še drugi povabili mene. Poglejte, še v formo sem se malo spravila, ha ha. In veste kaj, z nekom se dobivam.”
Bila sem presrečna zanjo. Tako zelo malo je bilo potrebnega, da je v življenju znova našla smisel. Samo prepoznati stisko. Pokazati sočutje. Ne obsojati na prvo žogo. Skušati stopiti v njene čevlje.
Če bi se večkrat postavili v čevlje drugega, bi bil danes ravnatelj še živ. Kajti vsak bi iz teh čevljev želel pobegniti. Zajeziti, ne širiti. Pogasiti, ne podpihovati. In na prvem mestu tega nihče ne bi posnel in objavil. Vsi želimo ohraniti svoje dostojanstvo, zakaj to pravico tako zlahka jemljemo drugim? Zakaj drugim delamo tisto, kar ne želimo, da bi drugi storili nam?
»Naslajati se nad dušo, ki trpi, je grozljivo dejanje,« je v nedavnem govoru mladim ameriškim izobražencem dejala 41-letna Monica Lewinski, katere ime je še dandanes, 18 let kasneje, zasmehovano in poniževano: „Vsak dan posebej sem si želela samo … umreti.“
Ko so eno izmed žensk, ki je doživela Auschwitz, vprašali, kako ji je uspelo preživeti, je dejala, da je imela vedno pri sebi košček kruha, če bi bil kdo še bolj lačen od nje. In glavnik, da se je vsako jutro počesala. Dostojanstvo. Tako pomembno je za preživetje.
Avtorica kolumne, Sanja Macur, je nedavno predstavila avtorski glasbeni prvenec z naslovom Tujca. Prisluhnite.
