Foto: Thinkstock
Srečujemo se s številnimi izgubami
Vsak od nas v življenju doživi takšne ali drugačne izgube. Nekatere so bolj, druge manj boleče, vendar vsaka izguba pušča določen pečat. Izgubimo lahko ljubljeno osebo in kadar je ta izguba nepričakovana je lahko ena tistih, ki najbolj globoko zareže v srce. Soočamo se lahko z izgubo dela, partnerja, določene vloge v življenju, z izgubo telesnih ali umskih sposobnosti, z izgubo sreče, zdravja, ljubezni, izgubo doma, varnosti, svobode, in še in še. Katera od teh izgub je najusodnejša in kako se z izgubo soočiti? Na to vprašanje verjetno lahko vsak od nas odgovori drugače.
Izgube doživljamo različno
Ljudje izgube doživljamo različno. Nekateri smo bolj drugi manj čustveni in nekatere izgube nas prizadenejo bolj kot druge. Kako močno bo izguba vplivala na nas je odvisno od tega ali je bila izguba nenadna in nepričakovana, ali je z njo povezan naš obstoj in kaj vse smo z izgubo resnično izgubili. Odvisno je tudi od naše socialne podpore in okolja v katerem se nahajamo, naše čustvene stabilnosti, osebnostne strukture in še od številnih drugih dejavnikov.
Kako se z izgubo soočiti?
Pomembno je vedeti, da življenje teče, vedno je teklo in vedno bo teklo. Stvari, ljudje, dogodki, službe, vloge, telesa in vse kar obstaja na našem planetu je minljivo. Vse se spreminja, vse se rodi, živi in umre. Ko se sprijaznimo s tokom življenja, lažje sprejmemo smrt in lažje razumemo vsakršne izgube. Ugotovimo, da vsaka izguba tudi vedno prinaša nekaj novega, saj, ko se ena vrata zaprejo, se odprejo nova, le predolgo ne smemo stati pred zaprtimi, da slučajno ne prezremo na novo odprtih. V številnih kulturah izgube proslavljajo, saj se zavedajo minljivosti in lepote rojstva ter smrti. Ni jih strah izgubiti, prav tako pa jih ni strah nekaj novega pridobiti. Le hvaležni so, živijo in sprejemajo, kar jim podarja življenje. Za takšno dojemanje sveta in bivanja na njem, je potrebna veličina uma in srca.
Podpora ljubljenih oseb
Ko se soočamo z izgubo, nam lahko zelo pomaga bližina ljudi, ki nas imajo radi, nam znajo prisluhniti in biti ob nas. Takrat ne potrebujemo veliko, le družbo nekoga, da se ne počutimo osamljene. Potrebujemo čas, da dojamemo kaj ali koga smo izgubili in sčasoma se lahko ponovno pogovarjamo, lažje dihamo, se tu in tam resnično in iz srca nasmehnemo, povrne se naš apetit in želja po življenju. Počasi lezemo iz teme žalovanja v svet barv in sončnega življenja. Vendar za to potrebujemo čas in ta čas si lahko vzamemo brez kakršnekoli slabe vesti. Pripada nam čas žalovanja, saj bomo zaradi njega lažje ponovno zaživeli.
Tehnike in pristopi za lažje prebolevanje
Pomembno je, da smo v okolju, kjer nam je žalovanje dovoljeno, da se počutimo varne, sprejete, da lahko na različne načine izražamo svojo žalost, npr. skozi pogovor, pisanje, umetnost, gibanje, risanje, ples, poslušanje glasbe, itd. Prav tako je priporočljivo, da za nekaj časa odstranimo iz vsakdana nepotrebne stresorje, saj je lahko že sama izguba za nas dovolj stresen dogodek. Priporočljivo je da se dovolj gibamo, smo v naravi, dovolj spimo, se zdravo prehranjujemo in počnemo stvari, ki nas osrečujejo. Vse to bo deloma pripomoglo k našemu boljšemu psihofizičnemu počutju. Po potrebi lahko poskusimo tudi z različnimi terapijami in strokovno pomočjo, obiski podpornih skupin, s sprostitvenimi tehnikami, športnimi aktivnostmi, branjem vzpodbudnih knjig, nekaterim pomaga sprememba okolja, npr. potovanje ali preselitev, itd. Pomembno je torej, da se počutimo bolje in da bolečina počasi popušča, hkrati pa je priporočljivo, da se izguba predela in ne le potlači. Potlačena žalost in psihična bolečina se namreč lahko kasneje izrazita skozi pretirano uporabo obrambnih mehanizmov, kar lahko vodi v različne psihološke bolezni.
Živeti v trenutku in biti hvaležen…
Prav zaradi minljivosti življenja, ki je hkrati lepa, krhka in tudi boleča, je potrebno, da smo zahvalni za vsak trenutek našega življenja. Pogosto se ob izgubi zavemo, kako minljive so stvari in ljudje in takrat spoznamo, kako pomembno je, da smo prisotni v trenutku, da ljudem pokažemo in povemo, kako zelo jih imamo radi, da izražamo hvaležnost za največji dar, imenovan življenje. Da znamo zaužiti vsak vdih, prisluhniti vsakemu srčnemu utripu, okusiti vsak poljub, začutiti vsak dotik in objem, se veseliti vsakega nasmeha in zaznati ter vrniti vsak pogled, ki nam je namenjen.
Več živeti in manj načrtovati!
Všeč so mi besede Iva Andrića, s katerimi opisuje čar in lepoto življenja: » Nikoli ne načrtujem, samo živim to življenje. Včasih kot želim, včasih kot moram. Malenkosti mi barvajo življenje. Malenkosti so sreča. Zato imam rad male stvari in velike torbe. Povsod jih nosim s seboj, ker si dolgujem še kak sprehod med pričakovanim in nenačrtovanim.« Zatorej, cenimo življenje in vse v njem, bodimo hvaležni za malenkosti, ne objokujmo predolgo za izgubljenim, cenimo raje vse kar smo imeli, kar imamo in kar še prihaja, ter se veselimo vseh lepih trenutkov, ki nas še čakajo. Verjemimo v dobro in dobro se nam bo godilo. Pojdimo v svet z vzdignjeno glavo, odprtimi rokami, iskreno besedo in ljubečim srcem. Tako bomo vedno varni in na pravi poti.
Ano Jurenec, avtorico tega članka, diplomirano psihologinjo in plesalko lahko kontaktirate na e-mail ana.jurenec@gmail.com, fb strani Ana Jurenec ali studio Eviana ali po tel.št. 031258109. Preko pogovora vam pomaga ozavestiti in razrešiti vaše psihične stiske in težave ali pa vas preko giba in plesa vodi k globljemu zavedanju sebe, svojega telesa in duševnosti.
