Sovražnost je le napačen klic po ljubezni
V življenju je pomembno spoznanje, da so prav vsi, ki prihajajo na tvojo življenjsko pot, v iskanju brezpogojne ljubezni. Tudi ti. Dobro se je zavedati, da tudi, če so te osebe do tebe sovražno ali kakorkoli negativno razpoložene, je to le njihov neprimeren klic po ljubezni. Se ti kdaj zgodi, da tudi ti iščeš in »kričiš« po ljubezni, pa to nikakor ne odražaš primerno s svojim vedenjem? To se dogaja pogosto, predvsem pa, kadar nismo zavestno prisotni v sedanjem trenutku, ampak smo »ujeti« v preteklosti. Iščemo ljubezen, ki je kot otroci nismo mogli prejeti. Pa ne zaradi slabih staršev, temveč preprosto zato, ker je brezpogojna ljubezen v pogojnem svetu skoraj nemogoča.
Ali tvoje vedenje odseva ljubezen, ki jo iščeš?
Pogosto se zgodi, da je naše vedenje v čistem nasprotju z izkustvom, ki ga iščemo, vendar se tega ne zavedamo. Kadar nismo prisotni v sedanjem trenutku, ampak smo čustveno obremenjeni s preteklostjo, ne moremo prepoznati, kakšno je vedenje, s katerim skušamo »pridobiti« brezpogojno ljubezen od drugih, in tudi, kakšne vse pogoje postavljamo, da bi dobili brezpogojno ljubezen, ki jo iščemo. Vedno bolj ko smo povezani s seboj, vedno bolj se zavedamo na kakšne vse načine se vedemo, da bi začutili vsaj kanček brezpogojne ljubezni. Zavemo se, da je naše vedenje pogosto neljubeče, nasprotno temu kar pravzaprav iščemo. Zavemo se vseh pogojev, ki jih postavljamo ljudem, predvsem tistim, ki jih imamo najraje, da si morda zagotovimo varnost pred bolečino in ponovno prejmemo kanček ljubezni. Vendar pa je resnica, da je ta ljubezen v nas samih. Ko jo najdemo v sebi, postanemo mirni in tudi naše vedenje postane skladno s tem, kar želimo izkušati. V svojem življenju postavljamo vedno manj pogojev in se pričnemo prepuščati toku.
Ljubezen je dajanje in prejemanje
V otroštvu pogosto osvojimo »pridobitniško vedenje« s tem, ko posnemamo starše v njihovih »čustvenih zadregah«. Čustvena zadrega se pojavi takrat, ko zaradi nepovezanih čustev iz otroštva čutimo pomanjkanje ljubezni. Takrat od drugih zahtevamo, da nam dajo tisto, kar ne moremo najti v sebi. Kadar nam tega ne dajo, menimo, da se do nas vedejo neljubeče. Naši starši so takšno vedenje osvojili na podlagi vedenja njihovih staršev. Vendar brezpogojne ljubezni ne moremo izkusiti v »dobivanju«, le v »dajanju in prejemanju«. Ko postanemo dovolj prisotni v sedanjem trenutku, zaznamo, da nezavedno izražamo pogojno ljubezen, ki temelji na naši zaznamovanosti iz otroštva. Takrat sprejmemo tragedijo naše »čustvene zadrege«. Sposobni smo se smejati slepemu sledenju vzora, ki smo ga dobili od svojih staršev.
Napačno iskanje ljubezni
Vedeti moramo, da dokler ne povežemo zaznamovanega energetsko čustvenega stanja, ki smo ga od staršev prejeli v otroštvu, smo mi svoji starši. Čustveno stanje povežemo tako, da brezpogojno čutimo. Karkoli se dogaja v našem telesu v trenutkih »čustvene zadrege« brezpogojno sprejmemo in čutimo, saj to smo mi. Ko bomo sprejeli to kar čutimo, čeravno je morda boleče, bomo lahko povezali bremeneče čustvo iz preteklosti in doživeli uvid. Spoznali bomo, zakaj smo se vedli na določen način. Ko prepoznamo cikličnost položaja svojih staršev, njihovih staršev, itd., dobimo moč, da si odpustimo za zmotno vedenje v preteklosti. Ugotovimo, da smo ljubezen iskali na napačnih krajih in na napačne načine. Ko doživimo uvid, nam ta omogoči spoznanje, zakaj je naše izkustvo nekakovostno.
Sapica v globinah oceana
Ironično je, da se podamo na potovanje v ljubezen takrat, ko si priznamo, da ne vemo kaj brezpogojna ljubezen sploh je. To je nekaj normalnega v svetu v katerem živimo. Živimo namreč v svetu, kjer se pogoji neprestano spreminjajo, zato redko naletimo na izkustvo brezpogojne ljubezni. Občutenje in prebujenje v brezpogojno ljubezen, je kakor sapica svežega zraka v globinah ocena. Kadar začutimo to sapico, je priporočljivo, da jo vdihnemo s celimi pljuči in smo zanjo neizmerno hvaležni. Kadar je ne čutimo, pa bodimo potrpežljivi in hvaležni za tisto, kar čutimo v danem trenutku, čeravno to ni izkustvo brezpogojne ljubezni.
Nasmehni se sebi!
Ko spoznamo in razumemo čustveno zadrego, ki jo doživljamo zaradi nepovezanih čustev iz otroštva, se lahko do solz nasmejimo svojemu dramatiziranju. Spoznamo cikličnost situacij v katere se zapletamo in sebe začnemo dojemati kakor igralce drame, iz katere lahko kadarkoli izstopimo. Smeh je zdravilo, s katerim se zdravimo. Ko se lahko smejemo sebi pomeni, da smo si ljubeče in pristno odpustili.
Ne obsojaj sebe in drugih
Ko čustveno zadrego sprejmemo sami zase, jo sprejmemo tudi za ostale. Ne glede na to, kakšno se nam zdi vedenje drugih, vemo, da le iščejo izkustvo brezpogojne ljubezni. Njihovi poskusi doživetja tega izkustva temeljijo na čustvenem bremenu, s katerim so bili zaznamovani, ko so kot otroci iskali brezpogojno ljubezen. Zato ne obsojajmo vedenje drugih, odpustimo njim in sebi, saj smo vsi le iskalci brezpogojne ljubezni, čeprav se tega vedno ne zavedamo.
Članek temelji na knjigi Proces prisotnosti avtorja Michaela Browna.