FOTO: zavod Ypsilon
Ženska.si: Najprej me zanima, kdaj ste prvič odkrili, da imate raka, pred koliko leti in kakšno zdravljenje so vam predpisali?
Vesna Godina: To sem odkrila leta 2002, ko sem se zvečer na morju po vratu mazala s kremo in se mi je zdelo, da imam tam bulo. Potem sem takoj odšla na preventivne preiskave diagnostičnega tipa, ki pa so pokazale, da to ni rak. Vključno s punkcijo, ki je pokazala enako.
Na osnovi notranjega občutka sem se nato odločila, da naj se bula odstrani, in potem, ko je bila na Onkološkem inštitutu narejena operacija, se je šele videlo, da je bila to rakava tvorba, čisto v začetni, prvi fazi. Nato sem imela terapijo z jodom, naslednje leto, ko sem odšla v Ameriko, pa sem se zdravila še po načelih integrativne medicine na inštitutu Livingston. To je zdravstvena organizacija, kjer se izvajajo uradne terapije, hkrati pa tudi številne dodatne terapije, za katere se je pokazalo, da imajo pozitiven učinek. Tam menijo, da je rak povezan z disfunkcijami imunskega sistema. Jedro njihovega zdravljenja je tako tudi odpravljanje disfunkcij, ki jih rak in tudi zdravljenje s kemoterapijo precej povečata.
Ženska.si: Kako pa ste se počutili ob diagnozi? Kakšna je bila vaša prva reakcija v tistih trenutkih?
Vesna Godina: Prva, zoprna faza, je to čakanje, ko ne veš, kaj je. Druga faza pa nastopi potem, ko izveš, da imaš raka. Tisto, kar se zgodi takrat, pa je to, da ena dimenzija tvojega življenja, to je čas, neha obstajati. Ne veš, kako dolgo boš v resnici še živel. Čeprav seveda tudi ko si zdrav, ne veš, kako dolgo boš še živel, a takrat imaš občutek, da imaš še čas za vse. To je v resnici zelo tesnobno stanje, psihično obremenilno. Takrat sem se tudi začela intenzivno ukvarjati z jogo in meditacijo. Moram reči, da mi je to zelo pomagalo.
Ženska.si: Na kakšen način, poleg ukvarjanja z jogo in meditacijo, ste si še pomagali sami?
Vesna Godina: Še preden sem šla na Livingston, sem začela delati protistresne tehnike, jogo in meditacijo. In to zato, ker sem vedela, da sem zbolela zaradi stresa. Preden sem zbolela, sem imela grozen tempo življenja. Tudi drugi, ki so me poznali, so mi rekli, da bom, če bom še naprej tako funkcionirala, verjetno zbolela. Druga stvar je hrana, telo se mora pri zdravljenju raka razstrupiti. Tretja stvar pa je dovolj počitka, dovolj spanja.
Livingstonska terapija je vključevala tudi posebno medicinsko zdravljenje. To temelji na cepivu, ki se ga naredi iz krvi in urina bolnika, ki ima raka. Dr. Livingstonova je namreč ugotovila, da je Progenitor Criptocides eden izmed ključnih dejavnikov za nastanek raka. Njegova prisotnost v organizmu je nekaj, kar se da s posebnimi preiskavami ugotoviti in potem obstaja tudi cepljenje, ki ustvari avtoimunost, da telo samo obračuna s tem vzrokom.
Ženska.si: Kako pa ste se z boleznijo psihično soočili? Ste skušali ostati optimistični ali ste kdaj pomislili tudi na najhujše, na smrt?
Vesna Godina: Mislim, da je ena od pomembnih stvari ta, da sprejmeš to, da boš umrl. Ampak ne na način, da vržeš puško v koruzo, ampak da dejansko dojameš svojo umrljivost, da jo sprejmeš in greš od tu naprej.
Problem pa je, da je diagnoza rak v naših zahodnih kulturah stigma smrti in od posameznikov, ki pridejo v tak položaj, se družbeno in kulturno pričakuje, da bodo umrli. To pričakujejo tudi sami. Antropologi vemo, da take pozicije lahko tudi popolnoma zdravega človeka popeljejo v smrt. To so primeri t.i. avtosugestivnih smrti.
Ženska.si: Kako pa se vam je še spremenil pogled na življenje, način življenja?
Vesna Godina: Seveda, rak – če ga preživiš – te spremeni. Zdi se mi, da je pogoj, da ga preživiš, to, da začneš drugače gledati na življenje, na to, kaj so prioritete in kaj v resnici ni pomembno. Torej dnevni ritem, hrana, še vedno se držim režima, ki so ga zagovarjali na Livingstonu, sicer ne tako striktno, kot na začetku, ampak v principu še vedno.
Ko imaš raka, enkrat na nek način že umreš, ker moraš iti skozi to fazo, zato te neha biti strah smrti, saj se ti je že vse zgodilo. To se ti vrne z zelo močnim občutkom varnosti. Življenje v resnici ni tako nevarno, kot ga slikajo mediji. Življenje je ena zelo lepa in zelo varna stvar in naučiš se, da človeško telo dosti zmore in prenese.
Ženska.si: Kaj pa bi svetovali ženskam, ki so ravnokar izvedeli za diagnozo rak?
Vesna Godina: Jaz bi rekla, da naj ne vržejo puške v koruzo, to je prvo. Mislim, da se je potrebno pozanimati o zdravljenjih, jaz vsakemu svetujem, da si poiščejo najboljšo institucijo na svetu za svojo vrsto raka ter zahtevajo drugo mnenje.
Ljudje se smejijo, da nekateri hodijo k bioenergetiku, a jaz pravim, dokler nisi bolan, se lahko smejiš. Te terapije vsaj, če drugega ne naredijo, dajo bolniku večji občutek varnosti, kar je bistveno. Tudi notranja panika lahko poslabša bolnikovo psihično stanje. Problem pa je, da pri nas ni ustrezno rešen problem takšne psiho-pomoči. Mislim, da je za psihološko kondicijo bolnikov pri nas preslabo poskrbljeno.
