FOTO: Pop TV
Intervju z ozdravljeno odvisnico od drog
Danes 11. novembra praznujemo dan boja proti odvisnosti. V današnjem času poznamo veliko različnih vrst odvisnosti, tako od drog in alkohola kot tudi odvisnosti, ki se jih večina ne zaveda, na primer odvisnost od hrane, iger na srečo ter seksa. Vemo, da pri odvisnosti prav tako kot odvisnik trpijo tudi njegovi svojci in prijatelji. Prav ti pa morajo ostati močni in nepopustljivi, saj je prav to največkrat ključna stvar pri uspešnem premagovanju odvisnosti.
Raziskava je pokazala, da je po povzročitvi družbene škode odvisnost od prepovedanih drog v Sloveniji šele na tretjem mestu, za kajenjem in alkoholom. Mi pa smo se ob tej priložnosti vseeno pogovarjali z Tino Radej, udeleženko zadnjega resničnostnega šova Kmetija, ki je že pred leti odkrito spregovorila o svoji borbi in končni zmagi nad odvisnostjo od drog. Zaupala nam je svojo zgodbo uspeha ter pogled na življenje po dobljeni borbi proti drogam. Le želimo si lahko, da bi imelo več ljudi tako močno voljo in pozitivne misli ter da bi bili tako uspešni kot pri premagovanju odvisnosti kot je bila Tina.
Kaj je povedala Tina Radej o svojem boju proti odvisnosti od drog?
Če morda pričneva kar pri začetku, kako in kdaj si pravzaprav prišla prvič prišla v stik z drogo?
Droge je na vsakem koraku ogromno. To ni stvar iskanja, pri meni je bilo vprašanje časa, kdaj bom temu podlegla. Če bi imela mogoče v tistem obdobju nekoga ob sebi, ki bi mu zaupala in bi mi pokazal drugo pot, ne bi bilo tako. Zelo pomembno je zaupanje in videti pozitivnost oziroma izziv v cilju, proti kateremu stremiš. Ljudje se v trenutkih stiske obrnemo tja, kamor nam bolj ustreza, pri meni je bila to sigurno lažja pot do boljšega počutja. Vendar to boljše počutje je bilo zelo kratkotrajno in me pripeljalo tja kamor je.
Ampak, za nič v življenju mi ni žal. Če si sposoben življenje doživljati kot izkušnje in preizkušnje, se iz vsake situacije lahko marsikaj naučiš in na koncu postaneš še bogatejši, kot si bil tudi pred tako situacijo, iz katere že skoraj nisi videl več izhoda.
Kdo ali kaj ti najbolj pomagal pri boju oziroma pri zmagi nad odvisnostjo?
V prvi vrsti je bila sigurno želja po drugačnem, ne-suženjskem življenju, vendar to žal ni bilo dovolj, tako da je imela zelo pomembno vlogo tudi družina, ki mi je ves čas stala ob strani in to počne še dan danes. Spoznanje in priznanje sami sebi, v kakšni bedi dejansko živim, je imelo zelo pomembno vlogo in življenje na ulici mi je to pokazalo na najbolj krut, a realen način.
Kar nekaj časa si preživela tudi v komuni v Italiji. So komune zares dobra oziroma učinkovita stvar in zakaj se po tvojem mnenju nekateri vračajo na stara pota, kljub temu da so komuno zapustili “čisti”?
Kar se tiče načinov zdravljenja odvisnosti, je komuna sigurno najbolj konkreten in učinkovit način, vendar garancije ni. Ogromno moraš narediti tudi sam. Komuna ti pokaže pot, po njej pa moraš hoditi sam in vse je stvar tvoje lastne odločitve.
Si z ljudmi, s katerimi ste skupaj živeli v komuni, še v stikih, so tudi oni na novi poti tako uspešni kot ti?
Z marsikom iz komune imam še vedno stike in z veseljem si izmenjamo izkušnje “zdajšnjega življenja”, res pa je, da gre vsak svojo pot, in če ima srečo, je to pot, ki ga veseli, izpopolnjuje ter mu daje zadovoljstvo. Jaz zase moram reči, da sem s svojo zadovoljna, tudi zato, ker sem se odločila, da bom sprejemala vse, kar mi življenje prinese ter ga cenila in branila. Predvsem pa je lahko vsaka situacija pozitivna izkušnja, če le sam želiš tako.
Kakšen nasvet bi ponudila ljudem, katerih svojci se borijo z odvisnostjo?
Nasvet v enem stavku je težko dati, saj ne vem, kakšna je dejanska situacija, vsekakor pa je pomembno najti pravo mero odločnosti, trdnosti in ljubezni. Potrebno se je zavedati, da so odvisniki odlični igralci. Poslušati svoj notranji glas je ključnega pomena – ne se dati prepričati v karkoli nasprotnega od tega, kar vam pravi.
Kaj je po tvojem mnenju v Sloveniji največji razlog, da ljudje zapadejo v drogo in kaj bi država lahko naredila, da bi to preprečila ali vsaj omejila? Naredi država dovolj, sploh naredi kaj?
To, kar naša država počne v boju z odvisnostjo, je zanemarljivo in ne vodi nikamor. Začnimo pri metadonski terapiji, kjer se niti ne ve “kdo pije, kdo plača”. Ne more biti, da so ljudje po 5, 10, 15 let na metadonu. To ni boj proti odvisnosti, to je podpiranje narkomanov. Absolutno bi morala biti časovna omejitev prejemanja metadona in svetovanje oziroma nuja kasnejšega vklapljanja v konkreten način zdravljenja človeka, spreminjanja načina življenja na konkretnih temeljih in moralnih načelih. Tako kakor tudi Kasteličeva detoksikacija, ki je sama po sebi potrebna, vendar absurd je pričakovati, da se bo nekdo, ki je že leta in leta odvisen, v nekaj mesecih odvadil in spremenil svoje mehanizme. V mojih očeh je to metanje peska v oči in delanje nekaj samo za to, da lahko država reče, da se na tem področju trudijo. Trudijo se na napačen način, to pa pomeni metanje denarja stran! Problem je sigurno v samem sistemu in v ljudeh, ki so zaposleni na takšnih delovnih mestih, saj dvomim, da bi tako veselo delili metadon, če bi šlo za njihove otroke.
Je možno da človek, poznaš morda primer, zapade v prepovedane droge, ne da bi pred tem kadil, pil oziroma uporabljal “mehke” droge?
Ja, to drži in poznam tudi primere, ko ljudje uživajo “samo” kokain ali heroin oziroma le eno substanco. To je stvar situacije, trenutek šibkosti in prepričanje v glavi, da na takšen način pa še nisi narkoman. Takšni primeri so “vikend drogeraši” oziroma občasni uživalci. Dejstvo je, da smo pred 10 in več leti bili narkomani klošarji, danes pa so to med drugim bankirji, politiki, odvetniki, skratka ljudje na položajih, katerim njihov finančni prihodek omogoča takšno življenje in, ker ne živijo na robu propada, tega ne jemljejo kot problem. Nočem moralizirati, še vedno je to stvar vsakega posameznika, vendar zame ne drži več dejstvo, da moram spiti oz. se zadeti z ne vem čim vsem, da se bom imela lepo, da bom srečna. Sreča, zadovoljstvo, ljubezen … niso stvar substanc, ampak so čustva in ta so najlepša in najbolj pristna takrat, ko jih zgradimo, ustvarimo, ne pa vbrizgamo ali posnifamo.
