“Zame je bilo pisanje knjige neke vrste psihoanaliza,” je o nastajanju svoje prve monografije povedala Roševa. “Ko začneš, začne prihajati iz tebe, začneš odkrivati skrite kotičke, ki so, ne da bi se zavedal, vplivali nate in postali del tvoje zgodbe in jih moraš tudi uporabiti,” je dejala.
Po oceni Roševe se je zelo malo kuharskih mojstrov doslej pisanja knjige lotilo na način, da bi pokazali, kaj je v kuhinji najpomembnejše. “To sta teritorij in letni čas, to bom vedno zagovarjala. Je pa izjemno pomembna tudi osebnost kuharja, tako kot pri kiparju, pri pesniku, pri pisatelju, pri slikarju – vsem daš isto barvo, isto stojalo in isto platno in vsak bo ustvaril drugačno delo,” je ponazorila.
V knjigi je po njeni oceni mogoče med vrsticami zelo dobro razbrati, zakaj sama ustvarja, kot ustvarja. “Če bi bila manj resnicoljubna in bolj suhoparna, bi veliko manj dojeli bistvo in knjiga ne bi bila tako zanimivo branje. Knjiga ni samo za na polico, preberite jo, ker je dejansko branje, ki bo katerikoli generaciji odprlo novo perspektivo na delo nekoga, tistim, ki sanjajo o kuharskem poklicu, pa sploh odpre perspektivo, kaj vse se nekomu zgodi, preden se res definira.”
Knjiga je sicer, kot je pojasnila Roševa, pod okriljem drugačne ekipe začela nastajati okoli štiri leta nazaj, a se je takrat zadeve lotila povsem narobe. V sedanji obliki je knjiga najprej izšla v angleškem jeziku pri znameniti založbi Phaidon.
Delo je bilo zelo intenzivno, veliko ga je potekalo tudi na terenu, je proces nastajanja opisala Sajovičeva. “Posočje in Hiša Franko te posrkata vase. Na nek način preveč padeš noter, zato tudi moj del, ki bi moral biti faktografski, ni izpadel tako,” je pojasnila.
Za Gabrijanovo je sodelovanje pri nastajanju knjige, ki obsega 256 strani, predstavljalo priložnost, da bolje spozna kuharski svet, ki jo je vedno zanimal, in ga predstavi drugim. Kot je pojasnila, je v postopku nastajanja knjige posnela 17.000 fotografij, izjemno težko delo za avtorice pa je bilo nato opraviti ožji izbor. V samo knjigo je uvrščenih 125 fotografij.
Roševa se je v pogovoru ob predstavitvi knjige dotaknila tudi aktualnega časa, ki ga zaznamuje novi koronavirus, in sicer prek pripovedi o keramiki, na kateri streže svoje kuharske kreacije. “Vsako življenjsko obdobje rabi novo bazo za ustvarjanje. Krožnik je kot slikarsko stojalo in platno. Če prideš v restavracijo s tremi Michelinovimi zvezdicami, vidiš, da večinoma jedi postavljajo na bel porcelan. Jaz bi rekla, da je to dolgočasno in preživeto,” je pojasnila.
“Moja kolekcija prihaja iz vandranja okoli sveta ali iz dela s posameznimi umetniki, tudi v Sloveniji,” je povedala o keramiki, ki jo je uporabila pri nastajanju fotografij za knjigo. “Sedaj sem vse razprodala. Mislim, da je koronavirus odprl številna nova poglavja v naših življenjih, želimo narediti prostor za nekaj novega, drugačnega. Znebila sem se vsega in začenjam novo fazo.”
Direktor Beletrine Mitja Čander je pojasnil, da založba v zadnjih letih širi – metaforično rečeno – področje “boja”, ob leposlovju in humanistiki skuša posegati na nekatera druga področja. “Ob tem pa nikakor ne pozabljamo na naša osnovna vodila, na duhovno in vsakršno ambicioznost, kreativnost in na presežke. In prepričan sem, da je Ana Roš presežno ime slovenskega prostora,” je poudaril.
Roševo je Čander opisal kot osebo, ki “vse, kar počne, počne z refleksijo, z izrazitim kreativnim nabojem, s poglobljenim odnosom do tradicije in hkrati z veliko odprtostjo do novega in prihodnjega”. “Prepričan sem, da je njena knjiga absolutno tiste vrste knjiga, na katero smo na založbi zelo ponosni,” je dodal.
