Ženska.si: Ali družino praznujete Miklavža? Ste ga praznovali tudi v otroštvu?
Natalija Verboten: Še vedno ohranjamo ta običaj, ja, v mojem otroštvu sta nas obiskovala Miklavž na začetku in Dedek Mraz na koncu decembra (Božička takrat nismo poznali).
Omar Naber: Spomini so zelo lepi, dobil sem kar nekaj daril, ki jih imam še danes.
Jerica Haber: Z družino smo vedno praznovali Miklavža. Z razliko od mnogo drugih družin, je ravno Sveti Miklavž pri nas prinesel največ daril. Mislim, da mnogo današnjih otrok ne ve, da je bil Miklavž krščanski svetnik, ki tradicionalno v noči s 5. na 6. december obdari pridne otroke. Bil je iz bogate družine, pa je vse svoje imetje razdal ubogim.
Tukaj se skriva tisti pravi globji pomen Miklavževanja na katerega smo že skoraj pozabili. Ne smemo pozabiti, da vedno imamo nekaj več in ne potrebujemo, lahko pa smo sami Miklavži in z malenkostjo osrečimo koga drugega. Mi smo ponavadi dobili kakšno toplo oblačilo, šale, kape, rokavičke, pa razne video igrice itd., kar smo si pač zaželeli, če seveda to niso bile prevelike želje (smeh). Obvezno pa je bila zraven šiba, suho sadje (fige) in mandarine.
Ženska.si: Kakšna darila podarjate za Miklavža?
Natalija Verboten: Miklavž nas obdari s skromnimi darili, to je bolj pozornost (nasmeh), prinese nam suho sadje, pomaranče, kakšno čokolado ali bonboniero, za katero ve, da jo imamo radi (obožujem suhe slive, pomaranče oblite s čokolado). In seveda s posebnim sporočilom za vsakega.
Omar Naber: Za Miklavža po navadi podarim majhna, a osebna darila, predvsem tistim, ki jih dobro poznam in vem, nad čim bodo navdušeni.
Jerica Haber: Za Miklavža po navadi podarim čokoladne figurice, pa seveda še kaj zraven, odvisno za koga je. Mlajša brata po navadi dobita kaj za oblečt, starejši rad riše in mu kupim oljne barve itd. Staršem pa kak parfum in podobno. S sestro pa včasih kar skupaj skočiva po trgovinah in si privoščiva kaj finega (nasmeh).
Ženska.si: Ste kdaj prejeli kako posebno darilo za Miklavža ?
Natalija Verboten: Vsako leto je edinstveno, hehe … šiba s čokolado ali bonboniero za malo tolažbe (smeh).
Omar Naber: Seveda, rolerje pred 15 leti, ki so še danes v uporabi in jih ne zamenjam za nobene nove (smeh).
Jerica Haber: Vsako darilo, ki ga prejmem za Miklavža je posebno. Tudi, če je samo čokolada ali zavojček suhega sadja. Pomembna je misel, majhna pozornost, objem in nasmeh.
Ženska.si: Glede na to, da Miklavža po navadi spremljajo angelčki in hudički oziroma parklji (tudi v obliki čokoladnih figuric), katero od tega dvojega vam je bližje in zakaj?
Natalija Verboten: V otroštvu sem se seveda parkljev zelo bala, ker so vedno prišli v spremstvu Miklavža, bili so grozni in glasni in so rožljali kot le kaj … Zdaj jih že nekaj časa nisem srečala in upam, da bo tudi letos tako!
Omar Naber: Sigurno angelčki, predvsem zato, ker spominjajo na ljubezen, so pozitivne figure z dobro energijo, in čim bolj pozitiven poskušam biti tudi sam.
Jerica Haber: Brez parkljev v času Miklavža pač ne gre. Ko sem bila majhna, se spomnim, da sem ležala skrita za kavčem in čakala, kdaj bo prišel Miklavž. Bila sem polna pričakovanja, kaj mi bo prinesel, hkrati pa sem v mislih premlevala, kaj vse sem tisto leto naredila narobe, in se spraševala, če me bo mama rešila, ko me bodo parkeljni odnesli.
Predstavljala sem si, kako me odnesejo v velikem košu, nekam, kjer je strašno vroče (smeh). Seveda parkljev ni bilo nikoli, je pa naš ata poskrbel, da je vedno nekaj strašansko močno zaropotalo na podstrešju ali pred vhodnimi vrati in glej ga zlomka, ko smo šli pogledat, kaj bi to bilo, so nas čakala darila (nasmeh). Sicer pa imam seveda raje angelčke, saj so to nevidna bitja, ki nas spremljajo in varujejo na vsakem koraku, samo verjeti moramo vanje.
