Ena in edina, Kleopatra
Elizabeth Taylor v vlogi Kleopatre
Zelo zanimivo je dejstvo, da človeštvo nima niti enega njenega portreta, kar pomeni, da lahko o njenem izgledu in lepoti le ugibamo in si jo predstavljamo v podobi Elizabeth Taylor, ki jo je upodobila na filmu. Če smo natančni, obstaja le en sam kovanec, kjer naj bi bila njena resnična podoba. To pa je seveda ne ovira, da ne bi še 2000 let po svoji smrti burila duhove in ljudsko domišljijo. In pozor, v svojem pestrem življenju naj bi zares ljubila samo dva moška. Prvi je bil Julij Cezar, drugi pa Mark Antonij. No ja, glede na to kako velika in pomembna sta bila oba, je povsem razumljivo, da ni rabila še tretjega. Opisala sta jo z besedami: »Čarobna, eksotična, pametna, vznesena in predvsem odlična ljubimka.« Julij Cezar je bil nanjo nor do konca in naprej in bi se, če ga ne bi umorili, z njo brez dvoma poročil. Pogumni Mark Antonij pa je šel v ljubezni tako zelo daleč, da je celo umrl zanjo. Ko je bila stara komaj 18 let, jew zasedla egipčanski prestol in se odločila, da bo svoje kraljestvo obvarovala pred vdori Rimljanov. Ne boste verjeli, toda po njenih žilah ni tekla niti kapljica egipčanske krvi. Bila je grško govoreča Ptolomejka, krhke in lepe postave, ki je za osvajanje moških uporabljala posebne parfume iz vzhodnjaških držav. Imela je eleganten vrat, dolge črne lase in polne ustnice. Skratka, bila je ženska, za katero bi takrat ubijali vsi moški. Grški zgodovinar in filozof Plutarh je zapisal: »Če si jo poznal, si imel občutek, da te vznemirja neustavljiv čar. Njena postava, združena s prepričljivostjo njenega govora. In njeno prikupno vedenje. Vse to je ustvarilo čaroben vtis.« Prav imate, tik pred smrtjo je izrazila željo, da jo pokopljejo k Marku Antoniju, ki ga je očitno zares ljubila. Storila je samomor, strokovnjaki pa domnevajo, da ji je pri tem pomagala egipčanska kobra.
Velika igralka Sarah Bernhardt
»Bila sem ena največjih ljubimk v svojem stoletju,« je malo pred smrtjo dejala Sarah Bernhard, vsega 152 centimetrov visoka francoska gledališka diva iz devetnajstega stoletja, za katero so noreli tudi Napoleon III, Waleški princ in Victor Hugo. Zanimivo, Bernhardtova sploh ni bila klasična lepotica. Imela je rdeče skuštrane lase, orlovski nos in modre, precej skupaj ležeče oči. Toda, imela je tudi gibko, erotično postavo, prikupen in očarljiv glas, izžarevala pa je eksotično in magično ženskost, kot so vedeli povedati tisti, ki so jo poznali v živo. In seveda, oboževala je moške. Takšne in drugačne. In oboževala je seks. In pozor, oboževala je tudi krste. Eno je imela celo doma, zlobni jeziki pa so govorili, da v njen seksa s svojimi številnimi ljubimci. Klicali so jo »božanska Sarah«, nek časopis pa je objavil celo članek z naslovom Ljubimci Sarah Bernhardt in napolnil skoraj vse svoje strani. Res je, ljubimcev je bil ogromno. Morda je bila res rekorderka svojega časa in njena izjava ni bila prav nobeno pretiravanje. Bila je nekajkrat poročena, nekajkrat ločena, nekajkrat v resni zvezi, nekajkrat zaljubljena, samo enkrat pa je zanosila in rodila sinčka. Zares je zaslovela v drugi polovici devetnajstega stoletja, ko so ji izjemne igralske sposobnosti priznali po vsej Evropi, njeni gledališki začetki pa so bili bolj kot ne polomija. Ob koncu devetnajstega stoletja je krenila na zelo uspešno svetovno turnejo, po njenem imenu pa so poimenovali celo razna gledališča. Bila je diva, bila je zvezda, kljub temu, da ni bila več rosno mlada, pa je po karizmatičnosti in privlačnosti bojda prekašala vse mlajše tekmice. Leta 1905 si je hudo poškodovala nogo v sumljivi odrski nesreči, leta 1915 pa je dobila gangreno in so ji nogo celo amputirali. Kljub invalidnosti je nadaljevala s kariero in še naprej žela uspeh za uspehom. Umrla le leta 1923, stara 69 let, do svoje smrti pa naj bi bila njena postelja še vedno polna različnih ljubimcev, ki so priznali, da je bila njena lepota tudi na stara leta osupljiva.
Napoleonova ljubljenka Pauline Borghese
Po žilah se ji je pretakala korziška kri, ki je zavrela vsakič, ko je bila v objemu moškega. Bila je tako strastna ljubimka, da je po vsakem seksu negibno obležala in so jo morali okoli prenašati na nosilih. Ker je bila ljubljenka Napoleona in njegove družine, kar je jasno, saj je bila njegova sestra, se je hitro povzpela po družabni lestvici in že pri petnajstih osvojila poglede številnih Korzičanov. Imela je majhno, lepo oblikovano glavo z ovalnim obrazom, čudovito olivno polt, lepe svetlo rjave oči in čudovite zobe, ki so se svetili kot biseri. Zavedala se je, da ima čudovito postavo. Neka vojvodinja je njene prsi opisala takole: »Bele kot alabaster in videti je bilo, kot da bodo vsak trenutek vzletele iz njenega steznika.« Prav imate, slavni kipar Canova je prav njeno postavo izklesal za slavno vilo Borhese. Čeprav je trdil, da jo obožuje le estetsko, mu ni nihče verjel, saj so jo vsi drugi moški oboževali tudi erotično. Imela je cel kup oboževalcev med političnimi veljaki, kar je s pridom izkoriščala. Nedolžnost je izgubila pri šestnajstih, možakar, sicer vpliven revolucionar, pa je bil seveda dvakrat starejši od nje. Napoleon je bil navdušen, njegova Josephine se je zgražala in je ni marala, mlada Pauline pa se je pri sedemnajstih poročila z nekim znanim generalom in mu rodila sina. Po moževi smrti je bila zelo nesrečna. Toda le zato, ker ji Napoleon ni dovolil, da se v času žalovanja ni smela dobivati z drugimi moškimi. Bila je nimfomanka, tolažila pa se je z dejstvom, da jo tudi črnina dela seksi. Ker Napoleon ni maral njenega razuzdanega vedenja, jo je poročil z italijanskim princem Camillom Borghesejem. Toda Pauline ni bila srečna in se je pritoževala zaradi slabih moževih seksualnih spretnosti. Njegov penis se ji je zdel premajhen, jezilo pa jo je to, da ji ne more nuditi maratonskih ljubljenj. Lepoto je ohranjala tako, da se je vsak dan kopala v mleku, kljub temu, da ji je Napoleon podelil cesarski naziv, pa se je še vedno obnašala zelo razuzdano in provokativno in se samo v spodnjem perilu nastavljala celo kmetom. Na začetku devetnajstega stoletja je nekaj sreče ujela z mladim slikarjem Forbinom, ki jo je navduševal predvsem s svojimi seksualnimi zmožnostmi. Služabniki so povedali, da jo je v postelji na njeno željo tako zelo izčrpal, da ni mogla hoditi in da so jo morali nositi na ležalniku. Izgnanstvo brata Napoleona jo je močno prizadelo in izčrpalo, njena lepota pa je počasi ugašala. Umrla je v naročju svojega nekdanjega moža Camilla Borgheseja, ki jo je kljub njenemu nesramnemu obnašanju v preteklosti sprejel odprtih rok.
