O spolnosti še vedno šepetamo in se ob tem hihitamo. Naš vir informacij pa pogosto niso starši. (jlp)
Najbolj zanesljiv način, da s partnerjem dosežeta spolnost, ki bo zadovoljevala oba, je, da se o tem odkrito pogovarjata in izražata svoje želje in potrebe. To pa ni vedno tako enostavno, kot se sliši. Zakaj se tako težko izražamo v spolnosti?
Težave z izražanjem v spolnosti
Izražanje v spolnosti je še vedno ena izmed pogostejših težav, iz katere izvirajo mnoge druge. Marsikomu se zdi ideja o govorjenju o spolnosti še vedno precej abstraktna. Ljudje se obremenjujejo z velikostjo in z (ne)poznavanjem pravih tehnik. Pozabijo pa na komuniciranje. Ko govorimo o spolnosti, pa tudi če z osebo, s katero delimo najbolj intimne trenutke, smo večkrat okorni, nespretni in predvsem smo nesposobni jasnega izražanja svojih želja. Težave z izražanjem v spolnosti pa nastopijo seveda že mnogo prej- pri komuniciranju med starši in otroki. Le redki starši prerastejo fazo ptičkov in čebelic. Komunikacija med partnerjema je tudi pogosto taka, kot je komunikacija med starši in otroki o tej isti temi- ali je ni, ali pa je zelo nerodna, neprimerna in naredi več škode, kot koristi. Le peščica je takih, ki so uspeli človeško sposobnost komuniciranja uporabiti pri izražanju nečesa tako naravnega kot je človeška spolnost. Sposobnost komuniciranja smo raje uporabili za zatiranje spolnosti. Delno spolnost ostaja del družbe in javnega s priročniki, filmi itd. Priročniki in filmi ne morejo v celoti nadomestiti iskrene in odkrite komunikacije. Tudi pornografske filme bi gledali drugače, če bi bilo naše izhodiščno razmišljanje drugačno.
(Ne)vzgajanje v spolnosti
V (in o) spolnosti nismo navajeni govoriti, oziroma se na kak drug način izražati, saj je večina odrasla s prepričanji, da je seksanje nekaj tako naravnega, da ko se zgodi enostavno veš kako in kaj in so vse besede odveč. Naravnost spolnosti pa ne bi smela biti izgovor, da se o tem ne govori. Seks je res nekaj naravnega, ampak ravno to je razlog, da bi se moralo o tem tudi govoriti na tak način in ne obratno- ga skrivati in o njem ne govoriti. S tem, ko o seksu ne govorimo, sporočamo, da je z njim nekaj narobe. Če s seksom ni nič narobe, zakaj ne moremo o njem govoriti? Zaradi prepričanja, da o spolnosti ni potrebno izgubljati besed, saj je nekaj naravnega, postane spolnost nekaj zelo kompleksnega in potrebuje navodila, ki bi sicer morala biti podana spontano, naravno, mimogrede. Že res, da nas v spolnosti vodijo tudi nagoni. Ampak ljudje smo (na žalost ali veselje?) bolj kompleksna bitja. Ljudje svoje nagone nadziramo, ker se jih bojimo; bojimo se jih zato, ker jih ne razumemo; ne razumemo jih, ker se o njih ne pogovarjamo. Nagonom smo zato raje nadeli pravila lepega obnašanja. Eno od teh pravil je, da se o tem ne govori. No, vsaj spodobni ljudje tega ne počnejo. O seksu se pogovarjajo le perverzni. Perverznost je nekaj slabega, ergo je slab tudi seks. Nerealno je torej pričakovanje, da bo človek uspel zbuditi v sebi zdrav nagon, če mu je ta predstavljen kot nekaj grešnega. Te nerealne predstave, s katerimi odrastemo, lahko vodijo v frustracije in jezo.
