Dominique Loureau: Umetnost preprostosti.
Dominique Loreau je francoska avtorica, ki že vrsto let živi na Japonskem. Njena knjiga Umetnost preprostosti se začne s čudovitim haikujem Kobayashija Isse:
To pomlad v moji kolibi
ni prav ničesar,
je prav vse.
Na začetku pove, da jo je Japonska pritegnila z neustavljivo močjo prav z zen vrtom, ki ga je prvič videla v San Franciscu. „Zen in kar je povezano z njim, vse me je vselej posebej privlačilo: risbe s tušem, templji, vrtovi, termalni vrelci, kuhinja, ikebana.“
Tam je spoznala tudi učitelja sumie slikarstva, ki jo je vpeljal tudi v japonski način mišljenja: „sprejeti življenje takšno, kot se nam ponuja, ne da bi si skušali vse razložiti, vse analizirati in ‘secirati’.“ Dominique Loreau nam ponuja zares mikavno idejo: živeti preprosto, minimalistično in mirno, tako rekoč v skladu z zenom. Knjiga ni, kot bi nemara pomislili, mali pripročnik za asketa začetnika, pač pa se Dominique Loureau v Umetnosti preprostosti osredotoča na povsem praktične vidike vsakdanjega življenja običajnih ljudi, od tega, kaj in kako jemo, do nege telesa in do prijateljstva, in seveda organizacije časa: „Vsak dan posebej je edina stvar, ki je res naša. Svoje življenje živimo danes. Ne včeraj in ne jutri. Čas je nedotakljiva sedanjost.“ Poudarja, da je treba biti zares prisoten v trenutku, postati eno s tistim, kar prav takrat počnemo.
Treba se je znebiti vsega odvečnega v življenju, začenši s stvarmi, ki niso lepe in uporabne hkrati, pa do prijateljev, ki nam pijejo energijo. Zanimivo je tudi poglavje o oblačilih, modi in kozmetiki. Dominique Loureau nam dopoveduje, da vsega tega potrebujemo karseda malo, a tisto, kar imamo, pa mora biti visoko kvalitetno. Kar pa nekoliko zakomplicira plan preprostosti, kajne? Vsekakor osvežujoče branje, a vedeti je treba, da nas bo minimalizem v Umetnosti preprostosti Dominique Loureau kar drago stal, a ljudje si preprostosti očitno zelo želimo, saj je bil prvi natis Umetnosti preprostosti zelo hitro razgrabljen.
