Predstavljamo knjigo: Čudovit biografski roman legendarne slovenske tekačice Helene Žigon

Kot rečeno je založba Umco izdala navdihujočo literarizirano biografijo (roman po resnični zgodbi) z naslovom Bela dama: Življenje tekačice Helene Žigon, ki jo je napisala prav tako tekačica Jasmina Kozina Praprotnik. Gre za knjigo o življenju danes 86-letne tekačice, ki pa je več kot samo knjiga o teku, ampak je knjiga o aktivnem življenju. In kar je še posebnega, je to prva slovenska knjiga o  teku, ki so jo ustvarile izključno ženske in je znanilec, da besedo ali tek v roke vzamejo ženske.

Prvič je zmagala v krilu

“Začela sem že kot otrok, vedno so me nekam pošiljati in vedno sem morala biti hitro nazaj. Tek mi je prišel v kri, tudi ko sem hodila v službo, sem vedno tekla na tramvaj, avtobus. Ko pa sem se, približno leta 1945 oziroma 1946 enkrat vračala iz službe, je bil v Tivoliju ravno tek čez drn in strn. Kolegice, s katerimi sem se skupaj vračala iz službe, so me pozvale, da grem še jaz teč in čeprav sem bila v krilu, sem res šla in zmagala. In po tem se je začelo moje tekmovanje, ” je Helena opisala svoje začetke. Sicer pa se je ukvarjala še s številnimi drugimi športi, tudi alpskim smučanjem, tekom na smučeh in čeprav, je bil na začetku mož kar nekoliko užaljen, ker je toliko časa posvečala aktivnem življenju in zato manj družini, se je sčasoma navadil. V tek je skušala vpeljati tudi hčere, vendar niso bile za to, teče pa zato danes njena vnukinja, ki je po njenem mnenju zelo dobra tekačica.

Po teku obvezno pivo

Helena je o tem, kako ji je tek spremenil življenje še povedala: “Vedno sem tekla in vedno sem se počutila izjemno zdravo in fit, potem pa sem zbolela za rakom. Mož se je pozanimal pri zdravniku in dejali so, da če me bo kaj reševalo, je to moja kondicija. To je bilo pred 22 leti in ko sem dala zdravljenje skozi, trajalo je celo leto, sem si pred prvim pregledom po koncu zdravljenja rekla, da če bo zdravnica rekla, da je vse v redu, bom začela spet teči. Oktobra sem končala z zdravljenjem, novembra sem šla na pregled, kjer je zdravnica potrdila, da sem se raka znebila, potem pa sem spet obula tekaške superge. Vztrajala sem in spet nazaj dobila kondicijo. Če sem bila utrujena ali pa me je kaj bolelo, sem šla vedno tečt, odtekla 10 kilometrov, se stuširala, spila pivo, to je bilo obvezno po teku, po tem me vsi tekači poznajo, in sem bila zdrava.”

Helena Žigon z avtorico knjige Jasmino Kozina Praprotnik

Helena je dobra novica!

Avtorica knjige je kot rečeno tudi sama tekačica in lani je na Ljubljanskem maratonu polmaraton pretekla v devetem mesecu nosečnosti, več maratonov in polmaratonov pa je je pretekla tudi s kakšnim od svojih otrok (ima tri otroke), nekoč je skupaj s svojim 4-mesečnim drugorojencem Oskarjem v vozičku pretekla cel maraton v Atenah. Za to, da napiše knjigo o Heleni je prišlo tako, da jo je na tekih, ki jih je sama obiskovala, vedno zanimalo, zakaj ti ljudje tečejo. Še posebno pa jo je zanimalo, zakaj teče Helena, kako to, da še vedno teče, kljub njenim res lepim letom. Ko je na nekem knjižnem večeru, kjer je bila Helena gostja, slišala, da je dejala, da o njej ne bo nikoli knjige, jo je to osuplo. Zdelo se ji je, da je treba o tej zanimivi ženski, ki ima tako voljo, tako motivacijo, napisati knjigo. Zato je stvar vzela v svoje roke. že takrat je vedela, da je treba napisati roman o kilometrih, iti z njo na en mali maraton, jo vmes povprašati, kako doživlja kilometre, kako sebe, kako sotekače, kaj čuti na cilju. Predlagala ji je, da bi napisali knjigo in tako se je začelo. Skupaj sta pretekli Istrski polmaraton, ki je bil ravno na njen 86. rojstni dan, 13. aprila letos. Z Heleno je bil to zadnji polmaraton: “Sedaj sem s teki zaključila. Letos bom na Ljubljanskem maratonu pretekla še desetko, potem pa bom tekla samo še za sebe, nič več tekmovala.” Helena sicer danes teče enkrat na teden, vsak ponedeljek, skupaj s prijateljico, potem pa gresta na kavo.

In zakaj je bilo to knjigo preprosto treba napisati? Avtorica pojasnjuje: “Zato, ker je Helena dobra novica. Deluje motivacijsko. V današnjem času Heleno rabimo, ker nam daje upanje, motivacijo za naprej. Ker si vsi po malem želimo biti taki kot ona.  Jaz zagotovo. Že sedaj, kaj šele v njenih letih.”