Odpri galerijo

NAPOVEDUJEMO: Film Kupili smo živalski vrt

V prvem filmu priznanega režiserja Camerona Crowa (Jerry Maguire), primernem za občinstva vseh starosti, igrajo Matt Damon, Scarlett Johansson in Thomas Haden Church. Damon igra očeta samohranilca, ki svoje domovanje v želji, da svoji družinici zagotovi nov začetek, preseli na sredo živalskega vrta, kateremu bo skušal s svojima otrokoma povrniti nekdanji sijaj in sloves. Film prepleta toplino, smeh in optimizem, ki so kot nalašč za te hladne dni.
Benjamin Mee (Damon) v Los Angelesu dela kot kolumnist in avtor pustolovskih člankov; kot oče samohranilec se spopada z vzgajanjem dveh otrok in v upanju, da bo novo življenje družini povrnilo pozitivnega duha, pusti službo pri časniku in kupi staro kmečko poslopje sredi dobrih sedmih hektarjev zemlje zunaj mesta, ki mu pripada dodatek: živalski vrt Rosemoor, kjer čuvajka Kelly Foster (Scarlett Johansson) s svojo predano ekipo skrbi za na ducate živali.
Mee, ki nima nobenih izkušenj, le malo časa in komaj kaj cvenka, skuša s pomočjo družine in lokalne skupnosti spet odpreti vrt za javnost; zdaj o dogodivščinah ne poroča več, temveč se je podal na lastno… na lastnem dvorišču.
Na prvi pogled je film za Camerona Crowa velik odmik od njegovega siceršnjega ustvarjanja: njegovi prejšnji filmi – med njimi Jerry Maguire in Almost Famous – so podajali silno osebne zgodbe. Almost Famous, na primer, sloni na Crowovih izkušnjah, ko se je, še mladenič, kot reporter udinjal pri reviji Rolling Stone. Na drugi strani tehntnice je Kupili smo živalski vrt, posnet po spominih Benjamina Meeja z naslovom We Bought a Zoo: The Amazing True Story of a Broken-Down Zoo, and the 200 Animals That Changed a Family Forever. »Zame je to drugačen film, saj ni bil mišljen kot osebna zgodba,« zatrjuje režiser. »Kupili smo živalski vrt je nastal v želji, da podamo zgodbo Benjamina Meeja.«
A med sopisanjem scenarija in režiranjem filma je Crowe doživel razodetje: »Benjaminova zgodba je postala prav tako osebna kot vse, kar sem doslej posnel. Eden od razlogov, da sem hotel posneti ta film, je bil po svetu raztrositi nekaj veselja. Všeč mi je, da Kupili smo živalski vrt gledalcu omogoča občutiti to veseleje – občutiti, kaj pomeni živeti; kako izgubo obrniti v nekaj navdihujočega. Zgodba vas napolni z ljubeznijo do vsega življenja – živalskega in človeškega – in govori o tveganjih; veliko najmogočnejših reči se je rodilo vsled neverjetnih tveganj.«
Preden se je Crowe lotil projekta, je knjiga Benjamina Meeja pritegnila pozornost producentke Julie Yorn, ki vodi produkcijsko podjetje pod okriljem studia Twentieth Century Fox. »Zgodba me je grozno zanimala,« se spominja. »Kaj pomeni, Kupili smo živalski vrt? Kdo je kupil živalski vrt? Izvedela sem, da gre za človeka, ki je po spletu okoliščin in v bistvu čisto po naključju s svojo družino pristal v tem živalskem vrtu. Prisrčna in navdihujoča zgoda.«
Potem ko je prebrala knjigo in si ogledala BBC-jev dokumentarec o Meejevih doživljajih, je pisatelja poklicala in mu »prisegala, da bom našla pravi način, da povemo to zgodbo,« pravi Yornova.
Nato je izbrala Aline Brosh McKenna (The Devil Wears Prada, 27 Dresses), da zgodbo priredi za veliko platno. McKenna se spominja, da je takoj, ko je zagledala naslovnico knjige, v glavi videla celoten film: »Obožujem filme, ki se dogajajo v službah, in to je naravnost čudovita služba. Živalski vrt!«
Prilike neizkušenega in nepričakovanega direktorja vrta so ponudile priložnosti za mnoge bogate like in podzgodbe. Scenaristka pravi, da je prav zaradi Meejevih doživetij to »neverjetna človeška zgodba. Vedno je vsaj malo zabavna, vedno nekoliko ganljiva. Je tudi klasična zgodba o ribi na suhem. Benjamin se znajde v okolju, o katerem ne ve veliko. Storil je nekaj norega – a norega na krasen način. Popelje nas v zaodrje vrta, kjer vidimo, s čim se spopada nekdo, ki iz dneva v dan živi v njem. Živalski vrt na lastnem dvorišču so domala sanje.«
McKennova in Yornova sta bili prepričani, da bo Cameron Crowe kot nalašč, da film režira, saj s svojo scenaristično in režisersko rahločutnostjo odlično dopolnjuje Meejevo zabavno-bridko zgodbo. Crowove sposobnosti, da združi komedijo, dramo, družinski film in optimizem so neprimerljive, kar postane jasno ob filmih, kot so Say Anything, Jerry Maguire in Almost Famous.
A čeprav je bila Yornova navdušena nad zamislijo, da bi Crowe prevzel vajeti, si ni obetala, da ga bo to pretirano zanimalo. »Vedela sem, da Cameron še ni posnel filma, ki ga ne bi spisal ali pomagal pisati sam,« razpreda producentka, »a zdelo se mi je, da so teme v tem filmu – izguba, celjenje ran… – podobne nekaterim njegovim prejšnjim stvaritvam. In vedela sem, da ima otroke. Zdelo se mi je, da se bo morda uspel poistovetiti, povezati. A da je vseeno zelo malo možnosti. Zato sem bila vsa iz sebe, ko sem dobila klic, da je Cameronu všeč naš scenarij.«
Kot pravi McKennova, je »med sodobnimi režiserji Crowe eden mojih vzornikov in v navdih – ne le kot ustvarjalec, tudi kot človek. Kadar pomislim na njegove filme, pomislim na ‘človečnost’. Neverjetno se zna vživeti v like, sijajno zna podati svoje opazke o kulturi, zabaven je in natanko ve, kako ljudje živijo svoja življenja.«
Po snidenju s Crowom je Yornova vedela, da je zgodba režiserju zlezla pod kožo: »Nekaj na Benjaminovi volji in odločnosti pa čarobnost in poezija prizorišča dogajanja so v njem ubrali prave strune,« pravi producentka. »Podobe zgodbe so spregovorile režiserju v njem.«
Crowe je scenarij »pretočil skozi svoje cedilo,« se spominja Yornova. »Hotel je biti zvest filmu, kot si ga je bila zamislila Aline, a se hkrati še bolj vrniti k izvirniku. Cameron je hotel še bolj povrtati po liku Benjamina in ugotoviti, kaj ga žene; zraven pa je hotel filmu vdihniti še kanček več duše in pesniškega duha.«
Za osrednjo vlogo so hoteli ustvarjalci igralca, ki bo vanjo vdihnil dostojnost, smisel in humor. Za Crowa resničnega Benjamina Meeja in njegov filmski jaz zaznamuje vztrajnost. »Nikoli se ne vda,« pravi režiser. »Obožujem takšne ljudi. Nič ga ne more ustaviti.«
Ko je McKennova šele snovala scenarij, je bila do izbiranja igralcev še dolga pot. Toda odločila se je za nekaj drastičnega: »Odločila sem se, da bom lik Benjamina Meeja pisala, kot da je Matt Damon,« se spominja. »Nekakšen slehernik je, bister, možat in sijajen smisel za humor ima. A niti v najbolj norih sanjah si nisem predstavljala, da bo vlogo res prevzel Matt Damon.«
Damona, ki je delal z največjimi svetovnimi režiserji – Steven Spielberg, Francis Ford Coppola, Martin Scorsese, Clint Eastwood, Gus Van Sant, Anthony Minghella, brata Coen, Steven Soderbergh… – je k projektu pritegnilo dejstvo, da bo lahko sodeloval s Crowom, ki ga je že dolgo občudoval: »Sto odstotkov Cameron,« pravi igralec na razlog, zakaj je sprejel vlogo. »Poslal mi je scenarij, za kakšno uro glasbe, ki jo je bil sam izbral, in film Local Hero – predal mi je celo malho in rekel, Tole ti bo dalo nekak občutek, kaj bi rad dosegel. Razložil je, da je Local Hero dramatičen, a tudi zelo zabaven film, ki ti pusti čudovit občutek veselja in žalosti. To mi je res dalo vedeti, kakšen film hoče posneti. Cameron je edinstveno rahločuten in sijajen scenarist in režiser; pomislil sem, da bi film pod njegovo taktirko utegnil biti nekaj resnično lepega.«
Ob prihodu v živalski vrt Benjamin in otroka spoznajo čuvajko Kelly Foster, zagovornico pravic živali in glas vesti v vrtu. »Kelly je silno praktična, dobrovoljna in rada ima živali,« pravi Scarlett Johansson, ki je stopila v njene čevlje. »Naredi, kar je treba, in to naredi odlično in dosledno. Živalski vrt in živali so njeno življenje.«
Yornova, ki pravi, da je »Scarlett tudi v resnici ljubiteljica živali in se je takoj poistovetila z vlogo,« se zaveda, da je vloga »precej drugačna od vseh, ki jih je igrala doslej. Ljudje od nje pričakujejo, da bo vedno femme fatale. Tokrat res prestopi na drugo stran.« Crowe dodaja: »Scarlett vlogi vdahne neverjetno človečnost, ki izraža Kellyino domala popadljivo zaščitniško naravo. Kelly se bo do zadnjega borila, da reši živalski vrt in živali.«
Igralko je k scenariju pritegnil »neverjeten dialog, ki sem ga takoj dojela. Zgodba se mi je zdela tudi precej nenavadna, saj iz nje žari nekaj staromodnega. Gre za film o družini, o iskanju tistega, kar imaš strastno rad, in o zaupanju vase. Resničen je in hraber. Govori o preseganju lastnih strahov. Nekako me spominja na klasične filme iz sedemdesetih.«
Benjaminovega starejšega brata – in glas razuma – Duncana igra Thomas Haden Church. Večni skeptik, ki pa brata vseeno podpira v njegovem norem podvigu, »je tisti, k v filmu vedno izusti resnico,« pravi Crowe. »V prvi polovici filma skuša brata prepričani, da je nakup vrta grozna norost. A sčasoma postane njegov največji zaveznik. Pravi starejši brat.« Church povzame: »Duncan naj bi bil glas odgovornosti in čistih računov – navsezadnje je računovodja… Živalski vrt je, meni, najbolj tvegana naložba, kar si jih lahko kdo zamisli. A otroka in brata ima silno rad in njegova največja skrb je, da so vsi zdravi in srečni. Do konca filma dojame človeški element tega, kar skušajo doseči, in ne finančne nevarnosti, ki ga predstavlja za družino.«
Patrick Fugit, ki že v drugo sodeluje s Crowom – v Almost Famous je igral režiserjev alter-ego Williama Millerja – igra enega od čuvajev v vrtu, ki zna popraviti vse. Elle Fanning, ki je med snemanjem praznovala trinajsti rojstni dan, igra Kellyjino sorodnico Lily Miska, ki živi v vrtu, pomaga v restavraciji in se zacopa v Benjaminovega najstniškega sina Dylana.
Glavni »zlikovec« filma je pokroviteljski inšpektor živalskih vrtov Walter Ferris, ki ga igra John Michael Higgins. »Res je slab človek, a ima začuda zelo rad živali. Prav zato tako pozorno bdi nad Meejevim podvigom,« pravi igralec.

BENJAMIN MEE – RESNIČNA ZGODBA

Leta 2006 se je kolumnist britanskega časnika Guardian Benjamin Mee iz mirnega življenja na jugu Francije preselil v s težavami otepajoč se živalski vrt Dartmoor na angleškem podeželju v Devonu. S seboj je odvlekel svojo družino: ženo Katherine, mati, brata Duncana in svoja otroka Ello and Mila. »Med letoma 2006 in 2007 se je okoli 18 mesecev vsa družina, bolj ali manj po naključju, odločala, da kupimo živalski vrt,« se spominja Mee. »Iskali smo veliko hišo, v kateri bi lahko živela moja mama z širšo družino, potem ko je moj oče umrl.«
»Nepremičninski agent je poslal podatke za precej posesti , in ta se je zdela idealna,« nadaljuje Mee. » Nekoč je bila to sijajna hiša z 12 spalnicami in 12 hektarji vrta sredi krasnega podeželja. Le da je k vrtu pripadalo 250 eksotičnih živali. Brskali smo po opisih in slikah in poleg kuhinje, kopalnic in spalnic srečevali tudi prostore za živali. Najprej smo se smejali, a smo šli vseeno na ogled. Vsi smo imeli živali vedno radi in posestvo nam je takoj priraslo k srcu. Vedeli smo, kaj moramo storiti. Če ga ne bi kupil nihče, bi ga bodo zaprli in polovico živali pobili, saj je te živali v tako kratkem času silno težko kam premestiti. Takoj smo začutili svoje poslanstvo. Ko smo zadevo uredili, smo morali poskrbeti, da se bo vrt lahko sam preživljal, in ga spet odpreti za javnost, kar je spet druga naloga.«
Nekaj mesecev po nakupu je Benjaminova žena Katherine, ki je že premagala raka, spet zbolela za zahrbtno boleznijo in pri 40-ih umrla. Tri mesece pozneje je Mee odprl živalski vrt.
Mee pravi, da je bližajoči se rok otvoritve na nek način njihove misli odvrnil od žalovanja in jadikovanja nad položajem. »Bilo je katarzično delati z živalmi, ki so odvisne od tebe. Sredi vsega, kar se nam je dogajalo, smo se lahko zazrli skozi okno v življenje, ki se je dogajalo zunaj. Ljudje so prihajali delat; hranit živali, skrbet zanje. Bili smo vpeti v celoten krog življenja. V takem okolju je lažje okrevati.«
Svoja doživetja je Mee leta 2008 opisal v spominih We Bought a Zoo: The Amazing True Story of a Broken-Down Zoo, and the 200 Animals That Changed a Family Forever. Še pred izidom knjige je BBC o zgodbi predvajal dokumentarec v štirih delih Ben’s Zoo. Odtlej se Mee posveča upravljanju živalskega vrta in javnim nastopom, v katerih opogumlja vse, naj izpolnijo svoje sanje. »Trmast sem; četudi mi ljudje govorijo, da je nekaj nemogoče, ne odneham. Če odnehaš, ti bo kakopak spodletelo. Če poskušaš, pa imaš možnosti – tudi če se zdi nemogoče.«