Annalight Night
Uslužbenka Smrti, Uslužbenka Zmaja, Uslužbenka Senc in roman Poljub Črnega jezera. Vse štiri je napisala mlada šestnajstletna pisateljica s Prema, ki piše pod psevdonimom Annalight Night. Predstavlja se nam v današnjem intervjuju.
Kdaj si pričela s pisanjem?
Pisati sem začela pri enajstih letih.
Uslužbenka smrti je prva knjiga, ki si jo izdala. Letos pa sta izšli še dve nadaljevanji, Uslužbenka Zmaja in Uslužbenka Senc. Opiši nam, kako si dobila idejo za nadaljevanje.
V bistvu se ne spomnim natančno, kje sem dobila idejo za Uslužbenko Zmaja. Pisala sem neko drugo knjigo in razmišljala o naslednji, ko sem ugotovila, da malo pogrešam glavni lik iz Uslužbenke Smrti. Začela sem prebirati svoje stare zgodbice, dodala nove ideje in tako je nastala še Uslužbenka Zmaja. Sem pa takoj, ko sem začela s pisanjem drugega dela, vedela, da si želim napisati še tretjega.
Kaj nam lahko izdaš o Uslužbenki Zmaja in Uslužbenki Senc?
Ne smem izdati preveč, ker veliko ljudi ni še prebralo niti Uslužbenke Smrti, vendar lahko povem, da je v Uslužbenki Zmaja bilo poskrbljeno za presenetljiv konec (vsaj upam, da bo bralce presenetil vsaj toliko, kot je sama ideja mene) in ljubezenski zaplet. Uslužbenka Senc pa glavno junakinjo, Angelique, postavi pred veliko preizkušnjo. Bo izbrala ljubezen ali dolžnost do svojega ljudstva?
Kaj pa o romanu Poljubu Črnega jezera?
Roman nima nobene veze s sago Uslužbenka, prikaže nam popolnoma nova bitja, angele in harpije. Bogovi so izbrali Lucy, v upanju, da ji bo uspelo rešiti obe vrsti pred spopadom, a z vojno sta vrsti odlašali in odlašali, dokler ni bila Lucy prestara za to nalogo. Tako velika odgovornost pade na najstnico Katrino, ki je v tem zanjo novem svetu popolnoma zmedena. Boginja harpij ji dodeli zaščitnika, duha Mathewa, ki jo mora braniti pred Sencami, dokler se izbranka ne domisli dobre taktike, s katero bo preprečila spopad. V knjigi boste izvedeli kako je, ko se zaljubiš v nekoga, ki ne obstaja, kako je, ko so vsi okoli tebe pod vplivom Senc in kako je, ko si izbran za nemogočo nalogo, ko so tudi bogovi popolnoma nemočni.
Koliko časa se posvetiš pisanju? Koliko časa si potrebovala, da si napisala vse štiri dele?
Trenutno se pisanju posvečam bolj malo, predvsem zaradi šole. Uslužbenko Smrti sem napisala pri štirinajstih, ostale tri pa pri petnajstih. Za posamezno knjigo sem porabila od enega pa do treh, morda štirih mesecev, a je bilo potem še veliko dela s popravljanjem besedil in spreminjanjem posameznih delčkov, ki mi niso bili všeč.
Kakšni so bili odzivi ob izdaji? Kaj na to pravijo tvoji starši, prijatelji?
Menim, da ni boljšega občutka za pisatelja, kot je prijeti lastno knjigo v roke. No, mogoče je še boljše slišati navdušenega bralca, ki ti hiti razlagati, kako mu je všeč tvoje pisanje. Moji prijatelji mi stojijo ob strani, prav tako starši, njihovo podporo imam že od vsega začetka, kar mi veliko pomeni.
- Knjige Annalight Night
V tvojih knjigah so karakterji izpiljeni. Koliko je v njih “resničnega”?
Značaje mojih likov skušam prikazati čim bolj realistične, velikokrat razmišljam o značilnostih, ki naj bi jih imel karakter. Vsaj kar se tiče glavnih junakov, stranske si večinoma izmislim po potrebi. Koliko je v njih resničnega … Po navadi si like izmislim, kot sem že povedala, skoraj nikoli ne poistovetim lika s kakšnim od mojih prijateljev ali članom družine, ker se potem preveč obremenjujem s tem, da osebi ne bi naredila krivice. Veliko prevečkrat mi začne iti kakšen od likov na živce in ga potem prikažem malo drugače kot je bilo sprva mišljeno.
Kaj pričakuješ od svojih knjig? Kakšne so tvoje ambicije?
Moja največja želja je predvsem to, da bi se uveljavila kot dobra pisateljica v Sloveniji. Morda bi se čez čas potem moje knjige prevedle v kakšen tuj jezik, zelo si želim, da bi bile moje knjige znane tudi ljudem izven Slovenije.
Kaj pa branje ostalih avtorjev? Katero knjigo bi priporočala bralcem, da si jo preberejo?
Trenutno nestrpno čakam na zadnji del trilogije Hči dima in kosti, avtorice Laini Taylor. Vsekakor bi jo priporočila bralcem.
Povej še kaj o sebi, da te bolje spoznamo.
Takšna vprašanja so mi vedno mučna, nerada se definiram. Tri dni sem razmišljala, kaj naj napišem urednici, da bo lahko v knjigi navedla nekaj podatkov o pisatelju. V družbi neznanih ljudi znam biti precej zadržana, a sem prijazna do njih in rada pomagam. V prostem času seveda berem in pišem, zadnje čase pa sem se poleg risanja lotila tudi šivanja gobelinov
In še za konec: kje se vidiš čez deset let?
Predvsem upam, da bom imela redno zaposlitev. Rada bi se vrtela v literarnih krogih in želim si, da bi bilo moje pisanje dobro sprejeto.
