Ta običaj sejanja božičnega žita je povezan s Sveto družino in njihovim begom pred Herodovimi vojaki. Noseča Marija in Jožef sta bežala pred vojaki, na poti pa sta naletela na kmeta, ki je takrat sejal pšenico. Marija ga je prosila, naj pove vojakom, ki ju bodo iskali, da so šli po tej poti, kjer je sejal pšenico. Zgodilo se je, da je ob prihodu vojske pšenica čudežno zrasla, kar je povzročilo, da se je lov ustavil.
V Sloveniji ima božično žito različna imena: na Gorenjskem je “božično žito”, na Štajerskem”kaljeno” žito, na Dolenjskem “pšenička” v Beli Krajini pa “večno življenje”. Nekateri kmetje še vedno verjamejo v staro vražo, da če bodo posadili božično žito, bo to prineslo prihodnje obilnejšo letino. Božično žito pa sicer sadimo še na druge datume, ne le na god svete Lucije (13. decembra). In sicer še na god sv. Barbare (4. dec.) ali pa na Marijin praznik (8. dec.)
Pšenico sicer posejemo v lonček in postavimo k jaslicam ali kot praznični okras na mizo, vzklilo in zraslo pa naj bi do božiča.