Razstava ilustracij Ancke Gosnik Godec ob 50-letnici Muce copatarice (Foto: STA)
Avtorica sodobne mestne pravljice
Ob stoletnici rojstva Ele Peroci (1922-2001) se je v njeno ustvarjalnost za STA ozrla urednica za otroško leposlovje pri Mladinski knjigi Irena Matko Lukan. Po njeni oceni ima avtorica prav posebno mesto v novejši slovenski prozi za otroke.
“Lahko bi rekli, da je ustvarila izvirno različico sodobne pravljice, zajemala je iz doživljajskega sveta sodobnega otroka, ki z lahkoto vstopa v domišljijski svet in se hkrati dotikala tudi njegovih stisk. V teh svojih realističnih drobnih črticah se je dotikala tudi iracionalnega sveta. Otrokovo igro na meji med resničnostjo in iluzijo je rahločutno vpletla v v čudovit literarni svet, po katerem jo vsi poznamo,” je povedala Irena Matko Lukan.
Avtorica, rojena v Svetem Križu pri Rogaški Slatini, je po končani drugi svetovni vojni poučevala in delovala kot novinarka pri mladinskih revijah Pionir (današnja Gea), Ciciban in Mladi svet. Nato se je zaposlila v mladinskem izobraževalnem programu Radia Slovenija in bila urednica oddaje Radijska šola od leta 1962 do upokojitve leta 1978.
Od revialnih objav do samostojnih slikanic
Več zgodb je najprej objavila v Cicibanu, ki je nastal tudi s pomočjo legendarne urednice Kristine Brenkove. Ta je bila po besedah Irene Matko Lukan tudi zaslužna za to, da so dela Ele Peroci prišla med otroke, saj je prepoznala njihovo kakovost ter jih dala v ilustriranje največjim slovenskim mojstricam in mojstrom ilustratorstva.
Priljubljena leposlovna revija Ciciban je od leta 1945 dalje odpirala vrata mladim piscem in likovnim ustvarjalcem. “Tako je iz revij nastala marsikatera dobra knjiga in to ostaja enako še danes, čeprav so naklade Cicibana in njenega mlajšega brata, revije Cicido, nižje kot v najboljših časih,” je pojasnila Irena Matko Lukan.
Njena prva objavljena pravljica je bila Moj dežnik je lahko balon, ki je izšla leta 1955 z ilustracijami Marlenke Stupica. Z več kot 120.000 natisnjenimi izvodi je postala ena najbolj priljubljenih slovenskih pravljic, morda še bolj znana Muca copatarica iz leta 1957 s podobami Alenke Gošnik Godec pa je bila natisnjena v skoraj 150.000 izvodih.
Hišica iz kock z ilustracijami Lidije Osterc pa je izšla leta 1964 in bila skoraj desetletje prej objavljena v reviji Kurirček.
Ela Peroci je prejela številne nagrade, med drugim dve Levstikovi nagradi, leta 1955 za Moj dežnik je lahko balon in leto kasneje za pravljice Tisočkrat lepa, ter leta 1971 nagrado Prešernovega sklada za knjigo kratkih zgodb Na oni strani srebrne črte. Trikrat je bila uvrščena na častno listo Mednarodne zveze za mladinsko književnost (IBBY).
Ob jubileju nova zbirka pri Mladinski knjigi
Leta 1964 so njene zgodbe izšle v zbirki najlepših pravljic Za lahko noč, ki je pred desetimi leti doživela dopolnjeni ponatis. Ob letošnjem jubileju pa so pri Mladinski knjigi pripravili novo zbirko, s katero vabijo v svet njenih pravljic. Knjiga devetih zgodb z naslovom Med pravljice bo izšla v kratkem, poleg že omenjenih pa bodo v njej še Pravljice žive v velikem starem mestu, ki jo je prav tako ilustrirala Marlenka Stupica, Nina v čudežni deželi z ilustracijami Jelke Reichman ter Amalija in Amalija, ki jo je ilustrirala njena hči Anka Luger Peroci.
Na novo pa bodo v zbirki ilustrirane tri pravljice, ki po besedah Irene Lukan Matko prav tako sodijo v kanon slovenske otroške literature: Staro hiša št. 3 je na novo ilustrirala Tanja Komadina, Smetano Maja Kastelic, Očala tete Bajavaje pa Peter Škerl. “Zdelo se nam je, da bo to ena lepa komunikacija med že ilustriranimi pravljicami in tistimi povsem na novo,” je še povedala urednica pri Mladinski knjigi.
Novi pripovedovalski pristopi
Spremno besedilo h knjigi je prispeval pesnik in pisatelj ter poznavalec mladinske in otroške literature Peter Svetina. Kot je zapisal, “se s pravljicami Ele Peroci po drugi svetovni vojni pojavi v slovenski otroški literaturi svet, ki za predvojno otroško in mladinsko literaturo ni zelo značilen: pripovedovalka se izrazito postavi na stran otroka in njegove domišljije.”
“Ela Peroci v slovensko otroško literaturo ni vpeljala izrazito samo mestnega okolja, ampak tudi nekatere pripovedovalske postopke, ki so jih v literaturi začeli zares uporabljati šele precej kasneje, šele v postmodernizmu (avtoreferencialnost, pripovedovalčevo vpletanje v pripoved z lastnimi komentarji ipd.). Subverzivnost (namerno ali nehoteno) njenih pravljic pa se lahko prepoznava v odsotnosti tako rekoč vsakršnih elementov, ki skoraj morajo v 50., 60., 70. in 80. letih v jugoslovanskem okolju spremljati otrokovo odraščanje – državni prazniki, tematizacija partizanov in kurirčkov pa Titovega življenja itn.”
Po njegovi oceni pisateljica s svojim delom za otroke skupaj z nekaterimi avtorji svoje generacije, kot so Gianni Rodari, Miloš Macourek in Josef Guggenmos, sodi v vrh evropske povojne avtorske pravljice.
Njena dela so prevedena v več jezikov, med drugim v srbski, hrvaški, makedonski, češki, finski, francoski, italijanski, madžarski, nemški, poljski, bosanski, litovski in slovaški.
