Verjetno ste že slišali za “ameriške sanje”, katerih bistvo je, da smo vsi ljudje enakopravni in da ima vsak pravico do življenja, svobode in do tega, da je srečen. Pri ameriških sanjah gre tudi za to, da ima vsak možnost uspeti, da ima vsak možnost in priložnost za boljše življenje. In temu sledijo številni tujci, ki se jim ZDA zdijo obljubljena dežela, toda realnost je precej bolj temačna kot se zdi. In prav to je želel s svojo serijo fotografij “The Other Side of the American Dream” (druga plat ameriških sanj) želel pokazati fotograf Nicola Okin Frioli. Želel je ovekovečiti nočno moro, s katero se vsak dan soočajo migranti, ki skušajo preko Mehike pribežati v ZDA.
Ko se sanje razblinijo…
Ljudje, ki jih je Frioli fotografiral, prihajajo iz El Salvadorja, Hondurasa, Gvatemale in Nikaragve, da pa bi prišli v ZDA, morajo prečkati Mehiko. V ZDA večinoma bežijo, ker iščejo azil zaradi nasilja s strani tolp, želijo boljše delovne pogoje, želijo biti ponovno združeni s svojo družino ali pa preprosto želijo bolje življenje v državi, ki jo številni vidijo kot obljubljeno deželo, deželo, kjer se sanje lahko uresničijo. Toda na žalost se njihove sanje pogosto razblinijo že na poti do tja. Pot do ZDA je trnova. Ženske pogosto posilijo, moške in otroke napadejo lokalne tolpe ali skorumpirani uradniki. Številni pa se poškodujejo na “zverini” (The Beast), tovornem vlaku, ki potuje skozi Mehiko in obljublja, da bo migrante pripeljal bližje ZDA. Pogosto se potovanje s tem vlakom konča z zlomljenimi ali celo amputiranimi okončinami, saj številni, ko na vlak pride imigracijska policija, preprosto skočijo z njega. Kot pravi Frioli, je sporočilo jasno: “Moj cilj je zbrati dokumente in pričanja o zlorabah in koruptivnosti uradnikov na meji v Mehiki. Potreti so ganljivi in kruto prikazujejo fizične brazgotine, bolečino in ponižanje tistih, ki so si, vsak enkrat v življenju dovolili sanjati.” 
“Wendy je s svojimi tremi otroki (18-mesečnim Jaredom, 3-letno Jazmin in 8-letnim Eduardom) pobegnila iz Hondurasa. Pobegnila je, ker jo je skušal mož, ki je član ene od dveh največjih tolp v srednji Ameriki, imenovani Mara Salvatrucha 18, skušal ubiti. Zaradi korupcije v Hondurasu ni glede njene pritožbe o družinskem nasilju in poskusu umora nihče storil ničesar, da bi njen mož odgovarjal ali da bi vsaj zaščitili njo in otroke.” (Tapachula, Chiapas, 2014) 
Naslov te fotografije je “babičina hiša”. Risbico je narisala 6-letna deklica iz Hondurasa, ki si najbolj na svetu želi vrniti tja in živeti s svojo babico.” (D.F., Mehika, 2014) 
29-letna Mariana iz Hondurasa je bila napadena, ko je želela brez dokumentov prečkati Mehiko in se prebiti do ZDA. Azilanti so jo porini v grapo, toda na srečo se je izognila posilstvu. Ko jo je prijatelj, kije potoval z njo, skušal zaščititi, so pretepli še njega. Najprej so jo odpeljali v bolnišnico v kraju Tenosique v regiji Tabasco v Mehiki, potem pa v še tri druge bolnišnice, toda še kako potrebne operacije ni bila deležna. Po 15 dneh muk je operacija postala neizbežna in nujna. Zadnji zdravnik, ki jo je pregledal, ji je dal le novo opornico in poklical v imigracijsko pisarno. (Tapachula, Chiapas, 2010) 
To je nahrbtnik 21-letnega Salvadorja Santa in ima na notranji strani napisano telefonsko številko njegovih sorodnikov v Hondurasu. To številko je skril zato, da bi preprečil ugrabitev ali izsiljevanje njegove družine, medtem ko bo prečkal Mehiko. Po podatkih ameriškega nacionalnega sistema za varnost je bilo v letu 2013 več kot 3.600 ugrabitev, medtem ko jih je bilo v letu 2012 le 1.259. (D.F., Mehika, 2014) 
Anonimna ženska je obraza svojih hčerk skrila za kartonastim napisom, da bi zaščitila njuno identiteto. Sporočilo na kartonu pravi: “V Hondurasu sem sodelovala s preprodajalci mamil, da bi preživela svojo družino, potem pa smo zaradi varnosti otrok pobegnili.” V Srenji Ameriki je ena redkih služb, ki je na voljo, preprodaja mamil. (Tapachula, Mehika, 2014) 
Plastenka vode z zanko je last 40-letnega Benjamina Chavarrie iz El Salvadorja. Zanka služi temu, da lažje prenašaš in obdržiš pri sebi vodo, medtem ko se voziš na strehi prej omenjenega vlaka imenovanega “zver”. (D.F., Mehika, 2014) 
Brian Francisco ima korenine v Hondurasu, rojen pa je bil v Kanadi. Čeprav imata s sestro kanadski potni list, sta z mamo, ki je brez dokumentov, tudi potovala na tak tvegan način. V Hondurasu ga je s pištolo po glavi napadel oče prijatelja, ki se ukvarja s preprodajo belega blaga. Na svoj karton je zapisal: “Mama je bila deportirana in poslali so nas nazaj v Honduras. Star sem 15 let in ne želim več trpeti.” (Tapachula, Chiapas, 2014) 
Invalidski voziček, ki je bil predelan s plastičnim vrtnim stolom, je za zavestišče za imigrante Jesus el uen Pastor v Tapachuli izdelala mednarodna organizacija Free Wheelchair Mission (misija brezplačni invalidski vozički). (Tapachula, Chiapas, 2008) 
“Star sem 21 let in prihajam iz Gvatemale. Ko smo prišli v ZDA, sva bila z bratom Danilom deportirana in brat Medardo je bil ubit. Na koncu sem izgubil vse, toda še vedno poskušam.” (Ixtepec, Oaxaca, 2011) 
Tudi 8-letna Yenifer je iz Gvatemale. Skupaj s svojo 12-letno sestro in še 11 drugimi migranti je doživela prometno nesrečo v Chiapasu. Nesreča se je zgodila zaradi počene sprednje pnevmatike tovornjaka, s katerim so se peljali. Edina oseba, ki je v nesreči umrla, je bil voznik. Želeli so priti v ZDA. (Tapachula, Chiapas, 2014) 
Ta rožni venec je 28-letni Elsi Santos Mateo v Hondurasu podaril njen nekdanji šef, da bi jo varoval na njeni poti. (D.F., Mehika, 2014) 
Moje ime je Yimi, star sem 14 let in potujem z bratom. Želim priti do meje. Med potovanjem na strehi “zverine” so me napadle ose. (Ixtepec, Oaxaca, 2011) 
Naslov fotografije je moževa kapa. Mož Lydie iz Hondurasa je pred dvema letoma umrl zaradi poškodbe glave, ki jo je doživel, ko ga je zadel vlak. Ta kapa je edina moževa stvar, ki so jo ji vrnili po smrti, ko jo pripeljali truplo. Lydia potuje peš s skupino ljudi brez dokumentov, ki jo vodi duhovnik. (D.F., Mehika), 2014 
Levo na fotografiji je Armando iz El Salvadorja. Njegova končna destinacija so ZDA, vendar so ga deportirali v Baji, v Kaliforniji, med tem ko se peljal s tovornim vlakom, ki prečka Mehiko. Potovanje je želel znova ponoviti, tokrat brez papirjev, preko kraja Tenosique v regiji Tabasco. Ko je poskušal splezati na vlak, je padel, in vlak mu je odrezal roko. Še vedno čaka na papirje, ki bodo potrdili, da je begunec. (Tapachula, Chiapas, 2014) Desno na fotografiji pa je proteza 31-letnega Celsa iz Hondurasa. Tudi on je bil žrtev nesreče, medtem ko se je peljal z vlakom imenovanim “zver”. (Tapachula, Mehika, 2014) 
42-letni Teofilo Santos Rivera je iz Paname. Bil je žrtev množičnega napada tolpe, medtem ko je nameraval prečkati Mehiko. Skočil je z vlaka in si poškodoval noge. Ima tudi cirozo jeter in rakav tumor na hrbtu. Januarja letos so mu zdravniki napovedali le še 40 dni življenja. Zato še vedno poskuša priti do svojih otrok in vnukov, ki živijo v ZDA, da bi se lahko od njih poslovil. (Tapachula, Chiapas, 2014) 
22-letni Gonzalo med svojim potovanjem po Mehiki brez dokumentov. Njegova družina v Hondurasu upa, da mu bo uspelo priti do ZDA. Na karton je napisal sporočilo za svojo ženo in njuno 9-mesečno hčerko: “Lorena,Rafala, zelo vaju pogrešam. Kmalu se vrnem.” ( Ixtepec, Oaxaca, 2011)
