Tone Pavček je bil slovenski pesnik, esejist in prevajalec, ter hkrati eden najpomembnejših klasikov otroške in mladinske poezije v Sloveniji. Umrl je leta 2011, v 84. letu starosti, a njegovi verzi ostajajo bolj živi kot kdaj koli prej. Še posebej radi jih zapišemo v voščilnice, naj si bo to za rojstni dan, poroko, ob rojstvu otroka ali ob božično-novoletnih praznikih. V uredništvu Ženska.si smo izbrali naše najljubše verze, naj vam in vašim bližnjim ogrejejo srce.
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi:
vnovič
in zopet
in znova.
(Tone Pavček)
Pesem o zvezdah
Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu …
Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.
Tako živimo ljudje.
Vsak zase krmari k pogrebu.
Svetloba samo
nas druži kot zvezde na nebu.
A včasih so daleč poti,
da roka v roko ne seže,
a včasih preblizu so si,
da z nohti lahko
srce kdo doseže …
Od tega menda
človek umre,
od tega z neba
se zvezda ospe.
(Tone Pavček)
Drobtinice
Treba je mnogo preprostih besed kakor KRUH, LJUBEZEN, DOBROTA,
da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota.
Na svetu si, da gledaš SONCE.
Na svetu si, da greš za SONCEM.
Na svetu si, da sam SI SONCE
in da s sveta odganjaš – SENCE.
Nobena pot ni ravna,
nobena pot ni revna,
a vsaka je zahtevna
in tvoja ena sama – GLAVNA.
Toplo je sonce, topla jopica,
topla prijazna beseda,
a najbolj topla deklica,
ko me s srcem pogleda.
Vse bolnišnice so nezdravo bele
z vonjem po potu in jodu,
a vse porodnišnice vesele,
kljub otroškemu joku.
Človek ne dozori do svojega
do svojega obraza
brez smeha in čenčarij
in ne brez poraza.
Sonce je dolžno, da sveti nam,
otrok, da pomaga očetu,
a edina dolžnost naših mam je ta,
da so dolgo na svetu.
Tisoč in tisoč zvezd je nad nami,
tisoč in tisoč zvez med nami,
da gre po svetu – rama ob rami –
svetloba z nami.
Vse teče, teče in se stiša v tišino. Samo hiša, v kateri duh biva, je neminljiva.
(Tone Pavček)
