Foto: Thinkstock
Skoraj mesec dni trajajoče priprave na dneve groze, kot jih je sama poimenovala, so bile pri kraju. Elena se je ves ta čas krepko upirala. Vsak pogovor o tem se je običajno že po nekaj minutah sprevrgel v oster prepir, čeprav je posredno kljub vsemu večkrat obljubila, da bo nekoč poskusila. Samo njemu na ljubo. Ker ga ima rada in prosi, naj se tega zaveda. Samo zato. In ker jo je sprovociral, da si tega ne upa in ne zmore. To bodo dnevi groze zanjo, je večkrat poudarila. In ja, ve, da jo ima tudi on rad.
Prav nič ni kazalo na to, da bi bil lahko trenutek natikanja ovratnice na njen vitki vrat svečan, kot je bilo to običajno ob takih dogodkih. V resnici se je bilo veliko bolj za bati, da bo Elena dragoceno, umetniško izdelano napravo, v navalu trenutnega besnega izbruha vrgla ob tla in jo v jezi poteptala. Njeni močni čustveni odzivi so kar vabili po tem, da bi jih nekdo izkoristil in spretno preusmeril. V resnici je bila optimalna oseba za simbiozo.
Proti večeru, bila je sobota, se je dokončno odločila. Tudi sama je imela počasi že vsega dovolj; večnih prepirov, njegovega prepričevanja, neskončnih razlag in razburkanih vsakdanjikov.
»Prav,« je na kratko spregovorila, »daj sem,« in »bom že sama,« ko ji je hotel pomagati. Sopihala je od jeze, tudi razburjenja in bojazni pričakovanja, ko je zapirala sklopne mehanizme, tako preproste in istočasno popolnoma dokončne. Ovratnica, za katero je vedela, da ji bo odvzela svobodo in jo predala Njemu, ji je zdaj oklepala vrat. Prve nastavitve je morala opraviti sama. Kratek elektronski zvočni signal in ščemenje kože sta ji povedala, da se je izdelek predaje v popolnosti povezal z njeno kožo in bodo preko povrhnjice nano sonde v nekaj minutah uspešno prodrle v možganski korteks. Na hipen glavobol in tri zaporedne bliske pred očmi je bila vnaprej opozorjena, o tem so ji poleg njega pripovedovale tudi prijateljice, ki so tako povezavo že doživele.
»Saj ni bilo tako hudo?« jo je za njeno hrabrost z nasmehom na obrazu previdno skušal pohvaliti v tem istem trenutku novopečeni Gospodar Marcel. Njegov mobilni telefon se je takoj povezal z ovratnico in lahko je preletel osnovne nastavitve. Takoj, že na prvi pogled je opazil, da je Elena premeteno ohranila privilegirano mesto glavnega upravitelja zase, kar ji je omogočalo kontrolirati in odobriti ali preklicati vse prihajajoče ukaze, tudi vsak trenutek aktivno poseči v dogajanje in izničiti ali celo preseči vse, kar bi lahko posredoval on.
»Nisva se tako dogovorila,« jo je zelo nežno opozoril, da ne bi po nepotrebnem privzdignil njenega eksplozivnega temperamenta.
»Ne zaupam ti,« mu je odvrnila. »Za zdaj naj ostane tako kot je.«
Še nekaj časa sta se prepirala. Marcel s tihim glasom in obotavljaje se, ona je zopet spregovorila že neštetokrat povedane stavke o tem, da ne mara ovratnic in kontrole, pravzaprav sploh ničesar, kar bi jo kakorkoli omejevalo ali naredilo Njega superiornejšega od nje. On je ponovno poudarjal, da hoče absolutno kontrolo, ker je tega vajen in ne zna niti ne zmore postopati drugače. On je pač Gospodar in si ne more pomagati. Zakaj mu kar naenkrat ne bi zaupala, skupaj sta že tri leta in še nikoli do zdaj je ni v ničemer razočaral.
Kot že dneve in tedne dotlej se ponovno nista premaknila z mrtve točke. Ona je vztrajala pri svojem stališču in on pri svojem. Časa za znaten pozitivni premik ob enem samem prepiru ni bilo dovolj, čeprav napredka ni bilo zanikati. Ko sta se precej frustrirano poslovila in se je Elena odpeljala domov, je ovratnica vseeno ostala trdno na svojem mestu, a z njo, ne z njim, na privilegiranem odločujočem položaju.
Njena prva jutranja misel po slabo prespani noči je bila naprava, ki jo je neprestano čutila na vratu (zaradi nje je imela tudi neprijetne sanje) ter takoj zatem On in včerajšnji prepir. Zopet sta se sprla, je bila jezna sama nase. Tolikokrat si je že prisegla, da se ne bo več razburjala. Besno je hotela pod toplo kovino potisniti prst, a to žal ni bilo več mogoče. Draga ogrlica, kot bi jo lahko optimistično imenovala, je postala del nje in odstranila bi jo lahko samo z uporabo lastniškega ali administratorskega privilegija, ki si ga je po njenem mnenju res pametno zagotovila zase. Proces bi trajal približno enak čas, kot vraščanje. Tega za zdaj ni hotela, saj je navsezadnje dala besedo, da jo bo nosila in njegov posmeh bi bil še stokrat hujši kot rahlo srbenje in stalni pritisk na vratu, nadležen kot komaj občuten zobobol, ko se je ovratnica vraščala vanjo in bo v nekaj tednih (groze) izzvenelo. Seveda, če je ne bo prej odstranila. Ampak je ne bo.
Vstala je in se v kopalnici pogledala v ogledalo. Z modrimi smaragdi, katerih barva se je v popolnosti ujemala z njenimi očmi, celo oranžne pegice so bile vmes, je čepela na njenem vratu. Videz bi bil čudovit, če je ne bi sovražila iz dna srca. Kolikokrat je podobne naprave videla na vratovih svojih prijateljic, ki so njej in sploh vsakemu, ki jih je opazil, in opazili so jih vsi, oznanjale, da je ženska (tudi moški), ki jo nosi v posebnem razmerju, v katerem menda neizmerno uživa, ker ima Gospodar možnost v vsakem trenutku poseči v dogajanje, v nosilčevo telo ali celo največjo intimo in bog ve kam še vse. Govorilo se je, da so nosilčevi orgazmi stokrat močnejši, ljubezen neskončna in čustvovanje na popolnoma drugih višjih ravneh.
Sama se je temu vedno cinično posmehovala, staromodno zagovarjala enakost v odnosu s partnerjem, enakopravnost, sploh pa svobodo odločanja v vsakem trenutku. Bila je odločno proti, da se nekdo igra z njenim telesom in duševnostjo. Ona je bila ona, samosvoja trdnjava in do konca notri ni hotela spustiti nobenega. Čisto na koncu koncev, njeni orgazmi so bili kar v redu, dovolj močni in hvala lepa za skrb.
Kako neumna sem bila, da sem jo sprejela, je žalostno zavzdihnila in premišljevala, ali bo kovinska pošast na njenem vratu ostala bleščeča tudi po prhanju. Mogoče naj jo skuša očistiti kar z zobno ščetko in pasto. Navodila za uporabo so ležala nekje v dnevni sobi, menda na klubski mizici ali na tleh v kotu, in tam zagotovo piše, kako je s tem. Bog ve, kaj vse šele piše v Gospodarjevih navodilih, a navsezadnje ji je bilo popolnoma vseeno. Naj piše, kar hoče. Ona kontrolira zadeve. Njeni ukazi so zadnji. Ona je Gospodar, on samo do stopnje, ki mu jo ona odobri.
Ko so ji pršeče vodne kapljice božale telo ter pomirjale živce in duha, kratek opozorilni ton jo je namreč za nekaj trenutkov še dodatno vznemiril, saj bi lahko pomenil tudi, da je pametna prha zaznala povečano temperaturo telesa, nevarno kožno znamenje ali kaj podobno neprijetnega, a je zaslonček na steni tuširne kabine samo opozoril, da je bil prepoznan umetni vsadek na vratu, je premišljevala o Njem.
Kako se je lahko tako zmotila. Prav nič ni kazalo na to, ko sta se prvič srečala v klubu, kjer se je ona resnici na ljubo krepko dolgočasila, prijateljice in alkohol gor ali dol, kar bi jo opozorilo, da je on dominantnega značaja.
Oblečen v rjav športni suknjič, blagih obraznih potez, zagorelega obraza s čudovitimi modrimi očmi je dajal vtis odraslega dečka, ki bi malomarno zavezano kravato najraje zamenjal za jadralno desko, klub pa za neskončno peščeno plažo. Žal ni bilo tako in z vsakim nadaljnjim srečanjem se ji je vedno bolj razkrival Marcelov dominantni značaj, ki jo je iritiral in hkrati podžigal njenega uporniškega duha. Med njima se je razplamenel ogenj, na katerem sta s svetlim plamenom gorela njena trmoglavost, nepopustljivost, zalivana z oljem njegove prevlade in razpihana s strastnimi čustvi, ki jih je začela gojiti do njega. Eksploziven medsebojni odnos, ki ju je popolnoma nepredvidljivo vodil en dan v strastno ljubljenje, a že takoj naslednjič v prav tako strasten prepir.
Nadaljevanje sledi…
Avtor zgodbe »Dnevi groze« je izdal tudi prvi Slovenski BDSM roman, trilogijo, z naslovom ‘Južno od pekla’, ki se z lahkoto postavi ob bok mnogo bolj komercialno razvpitim ‘Petdesetim odtenkom sive’.
V pričujočem romanu, ki obsega 600 strani, lahko spremljamo pot mladega dekleta, skozi pravo Odisejado ljubezni, strasti in doživetij.
Več o knjigi se da prebrati tudi na njeni FB strani:
https://www.facebook.com/pages/Ju%C5%BEno-od-pekla/258513797676858
Knjigo lahko zdaj naročite tudi neposredno na elektronski naslov založbe: astar.zalozba@gmail.com in poslali vam jo bodo v roku treh dni.
