Živimo kot smo naučeni in vajeni. Že v otroških letih sem se spraševala, ali je res življenje samo to, kar ti pokažejo starši ali ti ga daje okolica. Sprejeli smo vsa ta prepričanja in se posplošeno predali v usodo, z vdanostjo, da nam nič druga ne pripada. Kaj pa če so starši pozabili gledati? Kaj če se je izgubila nit smiselnosti?
