Sharon Mevsimler je umrla zaradi srčne kapi, ki je bila posledica njene debelosti.
Sharon zaradi debelosti štiri leta ni vstala iz postelje
Sharon Mevsimler je bila normalna deklica z malce trebuščka, kot najstnica pa je bila prav postavno dekle. Ko se je pri dvajsetih poročila z Bulentom, je tehtala samo 50 kilogramov. Po porodu pa se je začela poporodna depresija, zaradi katere se je Sharon zatekla k hrani. Kilogrami so se nabirali in nabirali, dokler ni bila Sharon tako debela, da ni mogla več normalno dihati in vstati iz postelje; zadnja štiri leta tako sploh ni vstala s postelje v svojem domovanju v Chelmsfordu v Essexu, njen predani mož pa je moral pustiti službo, da je lahko skrbel za svojo zaradi debelosti nepokretno ženo, s katero že deset let nista imela spolnih odnosov. Kljub temu, da se ni mogla več premikati in je za dihanje morala uporabljati aparat, je mož ustregel njenim prošnjam za hrano.
Na dan je zaužila kar 12.000 kalorij (50208 kJ)
Dan je Sharon začela z veliko cvrtja, včasih pa se je tudi sredi noči zbudila in se nažirala s keksi in čokolado. Sharon je na dan zaužila 12.000 kalorij – kar je kar šestkrat toliko, kot je za ženske normalno. Da bi umirili njen nenasiten apetit, so ji vstavili želodčni trak, zaradi česar se je težje basala s hrano, kljub temu pa je to počela.
“Žvečiti je preveč utrudljivo”
Zaradi infekcije preležanin je bila Sharon sprejeta v bolnišnico, kjer so jo zdravili z antibiotiki. Prijatelji in svojci, ki so jo obiskovali v bolnišnici, kjer je pristala zaradi basanja s hrano, so ji nosili njeno „drogo“; bolnišnično osebje je bilo na robu z živci, ko so morali gledati, kako ji družinski člani in prijatelji nosijo hitro hrano, kot je krompirček in ocvrt piščanec in to v ogromnih, družinskih pakiranjih. Pacientka pa se je pritoževala, da ima zaradi želodčnega traku težave s prenažiranjem – ni mogla namreč pojesti toliko, kot bi si želela. Želodčni trak namestijo kot objemko pred želodcem, stane pa 30.000 funtov. Pacienti, ki jim namestijo želodčni trak, morajo vsak grižljaj prežvečiti vsaj 25-krat. Sharon se je to zdelo utrudljivo: „Mislila sem, da je operacija najlažji način, da hitro izgubim težo. Sovražila sem svoje življenje in hotela sem se igrati z otroki kot normalna mama. A zdaj mi je še huje, saj se mučim jesti čokolado in ‘takeaway’ hrano. Če bi ubogala zdravnike in raje izbrala dieto namesto operacije, bi si lahko občasno privoščila kos čokolade ali torte. Z želodčnim trakom pa moram zelo dolgo žvečiti, kar je utrudljivo, zato ne morem toliko pojesti.“
Sharon je za svoje težave krivila zdravstvo
Sharon je pri le nekaj več kot 150 centimetrih tehtala dobrih 285 kilogramov in je zadnja dva meseca življenja preživela v bolnišnici Broomfield v Chelmsfordu. Pred nekaj tedni jo je The Sun razkril kot najdebelejšo Britanko, kmalu za tem pa je umrla zaradi srčne kapi. Ko so jo peljali v mrtvašnico, se je voziček vdal pod njeno težo, za pogreb pa so morali naročiti posebno krsto.
Za svoje težave je Sharon krivila kar britansko zdravstvo (National Health Service): „Prepustili so me umiranju. Če bi bila anoreksična, bi dobila primerno pomoč. Nihče ne sočustvuje z debelimi ljudmi.“ Vsak četrti Britanec naj bi bil predebel do te mere, da ogroža svoje življenje. Britansko zdravstvo nameni vsako leto pet milijard funtov samo za zdravljenje debelosti, in številka še raste.
Pri dvajsetih je tehtala le 50 kilogramov.
Za predebele ljudi Britanci nimajo sočutja
Britanska javnost niti najmanj ne sočustvuje z življensko zgodbo predebele rojakinje. Britanski odziv se zdi nenavaden, če pomislimo, da je vsak četrti Britanec občutno predebel. Vendar pa gre za odziv, kakršnemu smo pogosto priča tudi v Sloveniji. Zdi se, da ljudje pereče probleme v družbi prepoznajo kot osebne šibke točke in so do njih še posebno neprizanesljivi. Tako na primer ob naraščajočem številu brezposelnih velikokrat slišimo izjave kot je „Pa naj delajo za nižjo plačo“ in podobno.
Carol Cooper, zdravnica, ki piše za The Sun, razlaga, da je hrana edino, kar predebelim ljudem še ostane. Začne se z nedolžnim tolaženjem s hrano, a ko se človek ne more več premakniti in početi stvari, ki jih počnejo običajni ljudje, mu hrana dejansko postane edini vir užitka, edino, za kar je vredno živeti (in umreti). Gre za začaran krog, iz katerega se izkopljejo le ljudje z najmočnejšo voljo. In prisebnimi svojci!
Odgovorni smo tudi za svoje bližnje
Si predstavljate, da bi možu, ki se je zdravil zaradi alkoholizma, sami prinašali vino? Ali najstniku, ki se je odločil odvaditi od heroina, v trenutku slabosti priskrbeli „fiks“? Bi prijateljici kupili škatlo cigaret, čeprav ima hude dihalne težave? Verjetno ne.
A ko gre za hrano, smo vsi mehki. Gotovo poznate koga, ki svojemu zakoncu s previsokim krvnim pritiskom kuha zelo slano in mastno mesno hrano ali zakoncu z diabetesom ponuja torto.
Vse več je tudi predebelih otrok – najbrž si hrane ne kupujejo in kuhajo sami, mar ne? Tovrstno početje je tako rekoč evtanazija, ob kateri se lahko vprašamo, kje je skrb in ljubezen? In kaj si je morala depresivna Sharon misliti, ko ji je mož v posteljo prinesel „king size“ porcijo ocvrtega piščanca? Da jo ljubi?
Vsak posameznik nosi odgovornost za svoje zdravje, to drži. Vendar pa ne moremo mimo dejstva, da smo ljudje socialna bitja, da živimo v interakciji z drugimi ljudmi in da nam ne more biti vseeno, kaj se z njimi dogaja, pa četudi živijo na drugem koncu sveta – toliko bolj bi nam moralo biti mar za tiste, s katerimi smo si izbrali skupno življenje. Da niti ne omenjam otrok, ki so zelo dolgo v vseh pogledih povsem odvisni od staršev. Odgovorni smo za vsak škodljiv grižljaj, ki ga pojemo, da. Prav tako pa smo odgovorni tudi za vsak smrtonosni grižljaj, ki ga nekomu ponudimo.
Prav tako kot zapostavljanje telesa in basanje s hrano je lahko pogubno tudi pretiravanje z dietami in vadbo. Preberite zgodbo o dekletu, ki si je 
s čudežnimi dietami uničilo kosti.
