Moja dobra prijateljica je izjemen strokovnjak za razvojno dobo otrok od dveh do približno osmih let starosti. Uči v osnovni šoli in pogosto od nje srkam znanja glede specifike omenjene razvojne dobe otrok, ki vstopijo v osnovno šolo. Seveda je takoj ob pogledu na otrokovo vedenje razvidno kakšno je družinsko okolje in kakšni odnosi so prevladujoči v družini, iz katere prihaja dotični opazovani otrok.

Da bi starši iz otroka »naredili« samozavestno in odgovorno, ljubečo osebo, mora imeti majhen otrok izpolnjene tele tri izjemno pomembne postavke: brezpogojno starševsko ljubezen, sprejetost našega »mladička« točno takšnega kot je ter oblikovanje varnega zavetja v družinskem okolju.

Prihod novega družinskega člana zelo vpliva na partnerski odnos, toda na obeh partnerjih je, da se kar najbolj potrudita pri oblikovanju zdravega družinskega vzdušja in partnerstva, ki bo hkrati tudi najboljše gnezdo za dojenčka. Otroci namreč nezavedno posrkajo vase naša negativna občutenja in to se kaže v njihovem obnašanju.

Dotaknila se me je zgodba s področja paliativne nege, ko je medicinska sestra opisala, kaj so ljudje na smrtni postelji obžalovali. Namreč, ko se nam življenje izteka in delamo inventuro preteklih desetletij in odnosov, ki so nam krojili življenje, se pokaže, kaj vse smo želeli narediti, pa nismo, česa nismo hoteli, pa smo vseeno ždeli v nekih odnosih, ki so bili za nas toksični in kaj vse sodi v obžalovanje.

Poslušam zadnjič debato, da kako smo ženske v partnerskem odnosu lahko močne, pa sposobne, pa izobražene, pa iznajdljive, pa več opravil hkrati lahko počnemo, obenem pa da moramo znati tudi potrpeti nesposobnost ali lenobo, nespoštovanje in žaljiv ali podcenjevalen odnos partnerja. Ker to baje nekako spada v arzenal ženskih lastnosti.